Episodit
-
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot.
Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti.
Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne.
In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo.
Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod.
In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. -
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci!
Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov.
Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva. -
Puuttuva jakso?
-
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
-
Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje.
Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo.
In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti!
Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro.
Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce.
Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost! -
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje.
Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov.
Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti.
In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve? -
Ko sem pripravljal to razmišljanje, mi je uspelo, tako se mi je zdelo, ujeti nekaj misli … To, da na eni strani svet ponuja rešitev, ki jo sicer v tej tekmi drago plačujemo, na drugi strani pa prav zato ostajamo ali postajamo nezadovoljni, žalostni ali celo jezni. Vedno malo napeti. Vedno več je telesnih in duševnih alergij in disforij.
Potem pa mi je prišla na misel Jezusova beseda: Brez mene ne morete ničesar storiti. No, ampak glej, kaj vse delamo in smo naredili in ustvarili … Pa se prikrade vprašanje: kako uspešno pa je? Kakšen smisel ima vse to dognanje, znanje, imetje, zdravje in lepota, če potem toliko ljudi ni srečnih, če so nezadovoljni s seboj, svojim videzom, spolom, s svetom, v katerem živijo, z življenjem?
Jezus, kaj želiš povedati? Če sprejmem, da brez tebe res ne morem nič, ali to tudi pomeni, da s teboj lahko vse? In spet Jezusova beseda … Nisem prišel izvrševat vseh vaših želja, prišel sem kot pot, resnica in življenje. Prišel sem izvrševat Očetovo voljo. Če si daleč, trpeč in žalosten, vrni se k Očetu. On te ljubi. Ne obupaj. S tabo sem na tvoji poti. Začni danes, zdaj. Če že dolgo nisi molil, začni danes. Ne znaš? Moli s srcem. Stopi v cerkev, pridi k maši. Najdi prijatelja pri iskanju. Jaz bom s teboj. Jaz bom tvoja moč. Z menoj boš zmogel. -
Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja.
Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam.
Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi.
Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.« -
Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo.
Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel.
Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti.
Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje.
Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati.
Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17). -
Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam.
Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas.
To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo. -
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
-
Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke.
Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota.
Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi?
Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena.
Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte!
Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj.
»Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli.
Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak - odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti.
Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta. -
Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili.
Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno.
Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje. -
Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo.
Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti lastnega življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, ravno nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam:
Bogovom prepusti vse druge skrbi,
na njihov migljaj tudi burja obstane,
zmiri se cipresa, ves gaj onemi,
na starem jesénu več list se ne gane.
Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej
vsak dan, ki naklonijo višje ga sile!
Uživaj na plesu, v ljubezni se grej,
dokler se kri vroča pretaka skoz žile!
Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa ravno ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij.
Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je izven našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal:
Ne bodi muhasta in vina si nalij!
Boljša je kratka slast kot up na dolge dni.
Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman!
Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan! -
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med letoma 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!«
Na podlagi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo jim lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva. -
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka.
Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico.
»Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?«
Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.«
»To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka.
Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.«
Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?«
Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.«
Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje. -
Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica.
Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo.
Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.«
Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen.
In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet. -
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti …
In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni, kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen …
Pa je to res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim …
O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni. -
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko.
Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala.
Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah.
Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne.
Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ? -
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11).
Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega.
Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot so priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti.
Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge.
Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo.
Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje. -
V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije.
Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije.
Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični.
Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3)
Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti. - Näytä enemmän
