Episodes
-
Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča.
Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet.
Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost.
Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste.
Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.
-
s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi.
Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno?
Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema.
Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete?
S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni.
Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.
-
Missing episodes?
-
20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/
Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava.
Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost.
Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi.
No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti.
Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.
-
Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore.
V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli.
Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih.
Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju.
A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor.
No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja.
Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.
-
V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč.
Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni.
Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7.
Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica.
Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.siin se prepričate sami.
-
Bliža se novo šolsko leto in za mnoge med nami s tem ponovno prihaja čas večjih sprememb.
Kako bomo v jeseni postavili svoje prioritete? Se bomo do vratu in še čez zapodili v delo ali bomo kaj vlagali tudi v svojo osebnostno rast?
Povod za to epizodo je misel, ki sem jo nekje slišal: eno je delati svoje delo, drugo pa je delati na sebi. Kajti le drugačen, izboljšan, nadgrajen Matej bo lahko čez leto dni veliko bolje delal svoje delo!
Zato me že nekaj časa vznemirjajo vprašanja kot so: koliko osebnostne rasti oz. vlaganja vase naj si privoščim? Kje so omejitve: časovne, pa tudi finančne? Na katerih področjih naj rastem? Kateri pristopi se splačajo?
Koliko naj se tega lotevam načrtno, koliko pa po navdihu?
V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi.
In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smose kar ogreli in si povedali tisto, kar zares mislimo.
-
Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu.
Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot.
V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film …
Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb.
In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje.
Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležensem, da je pomembno postajo na njegovi poti predstavljalo tudi sodelovanje s Socialno akademijo, s katero sodeluje še danes (razgledan.si, posamezne strani …)
-
Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov.
V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo izmladosti, se spominjamo ogromnega pečata, ki ga je v 90-ih pustila pri skavtih. Med drugim je tudi doštudirala gozdarstvo.
Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli.
Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan.
Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!
-
Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO
Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO?
Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način.
Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce.
Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira?
Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami.
V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.
-
Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem)
Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije.
Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti.
Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.«
Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko.
V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.
-
Jakob Štrbenk je mož in oče, po izobrazbi pravnik, po poklicu pa podjetnik na področju digitalnega marketinga.
Spoznal sem ga pred nekaj več kot 5 leti kot vodjo skupine za moške v Štepanji vasi v Ljubljani. Za nama je že veliko globokih pogovorov o poslu, denarju, skušnjavah, ranljivosti, skrbi za družino in podobnih tematikah, v katere je moškim pogosto težko ugrizniti, je pa to nujno.
Jakob je v teh pogovorih vedno zelo neposreden in izzivalen. S tem mnoge spravlja v premislek, morda koga celo v pohujšanje, najbolj navdihujoče pri vsem skupaj pa je, da ni nekdo, ki bi o osebnostni rasti predvsem govoril. Sam je izredno intenzivno na poti.
V pogovoru sem se naučil več stvari, naj omenim le dve: 1) Bog govori po naših najglobljih željah, če si jih le upamo priznati; 2) Jedro osebnostne rasti ni v gradnji ampak v opuščanju, v rušenju lažnih zidov in zgodb, ki nas obdajajo.
-
Tokrat se mi je pridružil Tone Rode, direktor podjetja Družina, najbolj znanega po istoimenskem tedniku, a že dolgo ne več samo po njem.
Tone je s svojo družino, tokrat mislim družino z malo začetnico, v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa leta 2009, pri 40 letih. Že pred tem pa je Slovenijo velikokrat obiskal in kot poslovnež prepotoval tudi velik del sveta.
Morda ste opazili, da se pod njegovim vodstvom podjetje Družina počasi a vztrajno razvija oz. preoblikuje. Kot boste slišali v epizodi, njihova filozofija že nekaj časa ni utemeljena zgolj na prodajanju revij in knjig, ampak gre veliko globlje.
Tone skuša biti povezovalec te filozofije, pri tem pa mu, kot sam pravi, prav pride tudi to, da je pesnik. Pravi, da mora vsako podjetje seveda imeti v sebi veliko racionalnega. Pokriti mora svoje številke. Po drugi strani pa mora imeti podjetje v sebi tudi nekaj pesniškega. Posedovati mora odgovor na potrebo po smislu, vedeti mora, na kakšen način služi svojim strankam. Tone temu pravi: zdrava duša v zdravem telesu.
Najin pogovor pa seveda ni tekel samo o podjetništvu. Tone je zelo vsestranski človek, kot boste slišali, pa je to dolžan čudovitim zgledom argentinskih Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni bežali »tja čez« in ga, kot tudi njegove sovrstnike, močno oblikovali.
-
Slavko Rebec je duhovnik v koprski škofiji in tudi škofov vikar.
V podkast sem ga povabil zato, ker mi je že več kot 20 let blizu – in to, odvisno od obdobja, na zelo različne načine. Nekoč kot sovoditelj pri skavtih, kasneje kot prijatelj moje družine, pa kot podpornik Socialne akademije, kot sogovornik v težjih obdobjih, nenazadnje kot tisti, s katerim se da dobro zadebatirati.
A blizu ni le meni. Zdi se mi, da ima poseben dar za biti blizu zelo velikemu številu ljudi. To ga res dela … njega. Te drže ni izgubil niti v zadnjih letih, ko je časa veliko manj in ko na škofiji rešuje pomembne probleme.
Ob tem se mi je seveda takoj porodilo nekaj vprašanj. Na primer, kako lovi ravnotežje med odgovornostjo za reševanje »velikih problemov« in mnogimi odnosi, ki jih vzdržuje. Seveda pa nisva obšla niti bolj strateških: o tem, kakšna je Cerkev danes, kakšna bi lahko bila v prihodnosti, pa tudi ne tistega o vlogi mladih v Cerkvi … Nanizala pa sva seveda tudi nekaj njegovih gorečih grmov.
-
Ta epizoda je zgolj moja slovenska interpretacija originalnega pogovora, ki je potekal v angleščini. Če vam vaše znanje angleščine to omogoča, vam priporočam, da raje poslušate originalni pogovor.
Pred kratkim, med 28. 12.2023 in 1. 1. 2024, je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga je skupaj z domačini organizirala skupnost bratov iz Taizéja. In ob tej priložnosti sem v Gorečem grmu gostil brata Emila - upam, da to lahko rečem - dolgoletnega prijatelja in spremljevalec pri duhovnih vajah v tišini, ki se jih občasno udeležim v tej čudoviti francoski vasici.
Z bratom Emilom sva se prvič srečala leta 2000, med mojo prvo tišino, ki ima v mojem življenju še vedno posebno mesto.
Že takrat me je presenetil s svojo sposobnostjo poslušanja, s tem, da je vedno našel prave besede zame, predvsem pa s sposobnostjo, da mi je na meni razumljiv način pokazal Boga. Zato lahko rečem, da je bil eden od mojih najpomembnejših gorečih grmov, po katerih mi je govoril Bog.
Ob njegovem prihodu v Ljubljano sem tako preprosto moral potešiti svojo radovednost in se z njim pred mikrofonom pogovoriti o njegovih gorečih grmih ter kako se je nanje odzival.
-
Contact me: [email protected]
Brother Emile of Taizé is - I hope I can say this - my long-time friend and companion when I do the spiritual exercises in silence in this beautiful French village. We met for the first time in 2000, during my very first silence, which still has an important meaning in my life.
Even then Brother Emile surprised me with his ability to listen, to give the right words, and above all with his ability to point to God in my life. I can say that he wasone of my most important burning bushes through which God spoke to me.
Therefore, when He came to Ljubljana, I just had to satisfy my curiosity about what were HIS burning bushes and how he responded to them.
About the podcast
The purpose of this podcast is to inspire you with the stories of people who are already living their vocation, so that you too may discover burning bushes within youand courageously step out onto a new path.
This podcast is usually in Slovene and the guests come from Slovene background.
This episode is actually the only one in English so far. It was recorded during the European Youth Meeting in Ljubljana, Slovenia, which took place on the occasion of the New Year 2024 and brought together almost 5,000 young people from Europe and beyond.
-
Matej Pirnat je mož, oče šestih otrok, sicer pa generalni tajnik Škofijske Karitas Celje.
V decembru še posebej kristjani pogosto govorimo o tem, da moramo svoja srca, glave in hiše pripraviti na prihod Boga, ki se bo kmalu rodil. Matej ima na področju »odpiranja vrat« veliko izkušenj. Prisostvoval je odpiranju mnogih župnijskih Karitas v celjski škofiji, s programi škofijske Karitas so odprli vrata tudi drugim ciljnim skupinam, na primer leta 2022 tudi beguncemiz Ukrajine.
Matej pa ni le specialist za odpiranje vrat, je tudi človek odprtega srca. In, kot sem spoznal v tem pogovoru, tudi izredno odprte glave. Nagovorila me je njegova osebna teologija, njegov osebni pogled na Boga, ki je zelo argumentiran, podprt z mnogimi avtorji in citati.
Ob poslušanju pa boste seveda izvedeli tudi druge pikantne podrobnosti: o tem, kako je šel v bogoslovje, kako je šel ven, kako je prišel na Karitas, kako je vedno z ljudmi, a obenem tudi veliko sam … seveda pa se skozi celotno epizodo razkrivajo tudi njegovi goreči grmi.
-
V Matkovem kotu, na 1165 m nadmorske višine, na Kmetiji Matk z 200 hektarji gozda in 20 hektarji kmetijskih površin gospodari Klemen Matk.
Ko sem Klemena spoznal, pred nekaj več kot desetletjem, sem bil presenečen nad njegovo skromnostjo in modrostjo. Skozi čas pa me je začela navduševati tudi njegova družbena angažiranost na kulturnem, političnem in še marsikaterem drugem področju.
Je oseba, ki gorečega grma ni odkril »v daljni deželi«, tako kot Mojzes in večina mojih sogovornikov. Našel ga je kar doma.
A, kot boste slišali, za tem »doma« vendarle stoji dolga pot njegovega notranjega dozorevanja.
-
S. Rebeka Kenda je redovnica, šolska sestra, ki je v slovenskem prostoru znana po neutrudnem delu na področju duhovnih vaj, namenjenih predvsem osnovnošolcem.
Pot s. Rebeke je pot težkega otroštva, vstopa v samostan v nenavadnih okoliščinah in nato »običajnega« samostanskega življenja …
… dokler v nekem obdobju niso začeli okoliški starši prepoznavati njenega talenta in njene zagnanosti. Prosili so jo, če bi z njihovimi otroki preživljala več časa – in tako so se razvile čisto svojske duhovne vaje.
Te zdaj potekajo že nekaj desetletij in njeni prvi varovanci so zdaj že starši.
Ob tej priložnosti vas še enkrat povabim na spletno stran letošnjega Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 15. in 26. novembrom na temo: Kje s(m)o voditelji?
-
Tokrat se bomo posvetili tematiki, ki postane aktualna, ko človek že prisluhne svojemu klicu in skuša živeti svoje poslanstvo.
Govorili bomo o vodenju.
Dobrih voditeljev danes primanjkuje, primanjkuje pa tudi zavedanja, da se je vodenja potrebno učiti. Čeprav ste nekateri značajsko za vodenje bolj talentirani od nas, ostalih, se vsakdo lahko razvije v voditelja.
O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum)
Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/
Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.
-
Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi.
Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga.
Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični.
Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek.
Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!«
Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti.
Za več pa prisluhnite!
- Show more
