Episoder
-
Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov.
V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo izmladosti, se spominjamo ogromnega pečata, ki ga je v 90-ih pustila pri skavtih. Med drugim je tudi doštudirala gozdarstvo.
Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli.
Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan.
Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!
-
Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO
Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO?
Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način.
Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce.
Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira?
Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami.
V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.
-
Manglende episoder?
-
Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem)
Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije.
Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti.
Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.«
Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko.
V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.
-
Jakob Štrbenk je mož in oče, po izobrazbi pravnik, po poklicu pa podjetnik na področju digitalnega marketinga.
Spoznal sem ga pred nekaj več kot 5 leti kot vodjo skupine za moške v Štepanji vasi v Ljubljani. Za nama je že veliko globokih pogovorov o poslu, denarju, skušnjavah, ranljivosti, skrbi za družino in podobnih tematikah, v katere je moškim pogosto težko ugrizniti, je pa to nujno.
Jakob je v teh pogovorih vedno zelo neposreden in izzivalen. S tem mnoge spravlja v premislek, morda koga celo v pohujšanje, najbolj navdihujoče pri vsem skupaj pa je, da ni nekdo, ki bi o osebnostni rasti predvsem govoril. Sam je izredno intenzivno na poti.
V pogovoru sem se naučil več stvari, naj omenim le dve: 1) Bog govori po naših najglobljih željah, če si jih le upamo priznati; 2) Jedro osebnostne rasti ni v gradnji ampak v opuščanju, v rušenju lažnih zidov in zgodb, ki nas obdajajo.
-
Tokrat se mi je pridružil Tone Rode, direktor podjetja Družina, najbolj znanega po istoimenskem tedniku, a že dolgo ne več samo po njem.
Tone je s svojo družino, tokrat mislim družino z malo začetnico, v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa leta 2009, pri 40 letih. Že pred tem pa je Slovenijo velikokrat obiskal in kot poslovnež prepotoval tudi velik del sveta.
Morda ste opazili, da se pod njegovim vodstvom podjetje Družina počasi a vztrajno razvija oz. preoblikuje. Kot boste slišali v epizodi, njihova filozofija že nekaj časa ni utemeljena zgolj na prodajanju revij in knjig, ampak gre veliko globlje.
Tone skuša biti povezovalec te filozofije, pri tem pa mu, kot sam pravi, prav pride tudi to, da je pesnik. Pravi, da mora vsako podjetje seveda imeti v sebi veliko racionalnega. Pokriti mora svoje številke. Po drugi strani pa mora imeti podjetje v sebi tudi nekaj pesniškega. Posedovati mora odgovor na potrebo po smislu, vedeti mora, na kakšen način služi svojim strankam. Tone temu pravi: zdrava duša v zdravem telesu.
Najin pogovor pa seveda ni tekel samo o podjetništvu. Tone je zelo vsestranski človek, kot boste slišali, pa je to dolžan čudovitim zgledom argentinskih Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni bežali »tja čez« in ga, kot tudi njegove sovrstnike, močno oblikovali.
-
Slavko Rebec je duhovnik v koprski škofiji in tudi škofov vikar.
V podkast sem ga povabil zato, ker mi je že več kot 20 let blizu – in to, odvisno od obdobja, na zelo različne načine. Nekoč kot sovoditelj pri skavtih, kasneje kot prijatelj moje družine, pa kot podpornik Socialne akademije, kot sogovornik v težjih obdobjih, nenazadnje kot tisti, s katerim se da dobro zadebatirati.
A blizu ni le meni. Zdi se mi, da ima poseben dar za biti blizu zelo velikemu številu ljudi. To ga res dela … njega. Te drže ni izgubil niti v zadnjih letih, ko je časa veliko manj in ko na škofiji rešuje pomembne probleme.
Ob tem se mi je seveda takoj porodilo nekaj vprašanj. Na primer, kako lovi ravnotežje med odgovornostjo za reševanje »velikih problemov« in mnogimi odnosi, ki jih vzdržuje. Seveda pa nisva obšla niti bolj strateških: o tem, kakšna je Cerkev danes, kakšna bi lahko bila v prihodnosti, pa tudi ne tistega o vlogi mladih v Cerkvi … Nanizala pa sva seveda tudi nekaj njegovih gorečih grmov.
-
Ta epizoda je zgolj moja slovenska interpretacija originalnega pogovora, ki je potekal v angleščini. Če vam vaše znanje angleščine to omogoča, vam priporočam, da raje poslušate originalni pogovor.
Pred kratkim, med 28. 12.2023 in 1. 1. 2024, je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga je skupaj z domačini organizirala skupnost bratov iz Taizéja. In ob tej priložnosti sem v Gorečem grmu gostil brata Emila - upam, da to lahko rečem - dolgoletnega prijatelja in spremljevalec pri duhovnih vajah v tišini, ki se jih občasno udeležim v tej čudoviti francoski vasici.
Z bratom Emilom sva se prvič srečala leta 2000, med mojo prvo tišino, ki ima v mojem življenju še vedno posebno mesto.
Že takrat me je presenetil s svojo sposobnostjo poslušanja, s tem, da je vedno našel prave besede zame, predvsem pa s sposobnostjo, da mi je na meni razumljiv način pokazal Boga. Zato lahko rečem, da je bil eden od mojih najpomembnejših gorečih grmov, po katerih mi je govoril Bog.
Ob njegovem prihodu v Ljubljano sem tako preprosto moral potešiti svojo radovednost in se z njim pred mikrofonom pogovoriti o njegovih gorečih grmih ter kako se je nanje odzival.
-
Contact me: [email protected]
Brother Emile of Taizé is - I hope I can say this - my long-time friend and companion when I do the spiritual exercises in silence in this beautiful French village. We met for the first time in 2000, during my very first silence, which still has an important meaning in my life.
Even then Brother Emile surprised me with his ability to listen, to give the right words, and above all with his ability to point to God in my life. I can say that he wasone of my most important burning bushes through which God spoke to me.
Therefore, when He came to Ljubljana, I just had to satisfy my curiosity about what were HIS burning bushes and how he responded to them.
About the podcast
The purpose of this podcast is to inspire you with the stories of people who are already living their vocation, so that you too may discover burning bushes within youand courageously step out onto a new path.
This podcast is usually in Slovene and the guests come from Slovene background.
This episode is actually the only one in English so far. It was recorded during the European Youth Meeting in Ljubljana, Slovenia, which took place on the occasion of the New Year 2024 and brought together almost 5,000 young people from Europe and beyond.
-
Matej Pirnat je mož, oče šestih otrok, sicer pa generalni tajnik Škofijske Karitas Celje.
V decembru še posebej kristjani pogosto govorimo o tem, da moramo svoja srca, glave in hiše pripraviti na prihod Boga, ki se bo kmalu rodil. Matej ima na področju »odpiranja vrat« veliko izkušenj. Prisostvoval je odpiranju mnogih župnijskih Karitas v celjski škofiji, s programi škofijske Karitas so odprli vrata tudi drugim ciljnim skupinam, na primer leta 2022 tudi beguncemiz Ukrajine.
Matej pa ni le specialist za odpiranje vrat, je tudi človek odprtega srca. In, kot sem spoznal v tem pogovoru, tudi izredno odprte glave. Nagovorila me je njegova osebna teologija, njegov osebni pogled na Boga, ki je zelo argumentiran, podprt z mnogimi avtorji in citati.
Ob poslušanju pa boste seveda izvedeli tudi druge pikantne podrobnosti: o tem, kako je šel v bogoslovje, kako je šel ven, kako je prišel na Karitas, kako je vedno z ljudmi, a obenem tudi veliko sam … seveda pa se skozi celotno epizodo razkrivajo tudi njegovi goreči grmi.
-
V Matkovem kotu, na 1165 m nadmorske višine, na Kmetiji Matk z 200 hektarji gozda in 20 hektarji kmetijskih površin gospodari Klemen Matk.
Ko sem Klemena spoznal, pred nekaj več kot desetletjem, sem bil presenečen nad njegovo skromnostjo in modrostjo. Skozi čas pa me je začela navduševati tudi njegova družbena angažiranost na kulturnem, političnem in še marsikaterem drugem področju.
Je oseba, ki gorečega grma ni odkril »v daljni deželi«, tako kot Mojzes in večina mojih sogovornikov. Našel ga je kar doma.
A, kot boste slišali, za tem »doma« vendarle stoji dolga pot njegovega notranjega dozorevanja.
-
S. Rebeka Kenda je redovnica, šolska sestra, ki je v slovenskem prostoru znana po neutrudnem delu na področju duhovnih vaj, namenjenih predvsem osnovnošolcem.
Pot s. Rebeke je pot težkega otroštva, vstopa v samostan v nenavadnih okoliščinah in nato »običajnega« samostanskega življenja …
… dokler v nekem obdobju niso začeli okoliški starši prepoznavati njenega talenta in njene zagnanosti. Prosili so jo, če bi z njihovimi otroki preživljala več časa – in tako so se razvile čisto svojske duhovne vaje.
Te zdaj potekajo že nekaj desetletij in njeni prvi varovanci so zdaj že starši.
Ob tej priložnosti vas še enkrat povabim na spletno stran letošnjega Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 15. in 26. novembrom na temo: Kje s(m)o voditelji?
-
Tokrat se bomo posvetili tematiki, ki postane aktualna, ko človek že prisluhne svojemu klicu in skuša živeti svoje poslanstvo.
Govorili bomo o vodenju.
Dobrih voditeljev danes primanjkuje, primanjkuje pa tudi zavedanja, da se je vodenja potrebno učiti. Čeprav ste nekateri značajsko za vodenje bolj talentirani od nas, ostalih, se vsakdo lahko razvije v voditelja.
O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum)
Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/
Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.
-
Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi.
Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga.
Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični.
Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek.
Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!«
Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti.
Za več pa prisluhnite!
-
Stanko Gerjolj je lazarist, doktor in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg tega, da so navdihujoči njegovi lastni goreči grmi, se s področji poklicanosti in poslanstva ukvarja tudi v teoriji in praksi.
Prvo polovico epizode sva tako posvetila odkrivanju njegovepoti, drugo pa pogovoru o teh dveh tematikah, ki je lahko koristen za vse nas, ki še vedno na tak ali drugačen način iščemo svoje poti.
G. Gerjolj se poslanstva in poklicanosti verjetno najpogosteje loteva z dveh vidikov. Prvi je svetopisemski – zelo dobro pozna svetopisemske like in dinamike njihovih poklicanosti. Drugi vidik pa prinaša iz geštalta, s pomočjo katerega mnogim pomaga pri »uziranju lastne podobe«.
Zase pravi, da ga je srečanje z geštalt pedagogiko, ki jo je spoznal že po študiju, kar zaznamovalo. Če je prej več stavil na dajanje modrih odgovorov, zdaj bolj išče vprašanja, posluša in je bolj občutljiv na čas, v katerem kaj sproži.
Tudi sam sem pogovor z njim izkusil kot zelo pretočnega, vobe smeri.
-
Poleti še posebej radi in veliko potujemo, a vseh migracij ne gre metati v isti koš.
V tokratni epizodi gostim argentinska Slovenca, Ano Porcelo Žakelj in Jožeta Rožanca, ki sta vsak zase v svoji mladosti odšla iz Argentine v Slovenijo.
Njuni zgodbi se po kratkem opisu zdita zelo podobni, a sta obenem, kot boste spoznali skozi pogovor, tudi zelo različni. Obema pa je skupna ena stvar: v Argentini sta zapustila skoraj vse, kar sta tam imela in se podala iz cone udobja, na drug kontinent, v deželo, ki so ju morali njuni stari starši pred več desetletji na hitro zapustiti.
Anina inJožetova zgodba nista le zgodbi o menjavi kontinenta in o težkih odločitvah. Soočata nas tudi z našimi izbirami: včasih želimo v življenju narediti večjo ali manjšo spremembo, toda od želje do realizacije je še dolga pot. In učimo se je lahko od njiju.
Ko smo že pri migracijah: vabim vas, da si na portalu razgledan.si ogledate eno zadnjih lekcij, ki govori prav o tem pojavu. V teh dneh smo ji dodali tudi čisto nov video. Več na https://razgledan.si/lekcije/migracije/
-
Gost tokratne epizode je Janez Meden, še ne 30-letnik, ki je med študijem elektrotehnike začutil klic za delo z mladimi na duhovnem področju in se zato vpisal v bogoslovje.
Ko se je po petih letih izkazalo, da tam zanj ni več mesta, se je ponovno znašel tako rekoč na začetku, vendar ga to ni zmedlo. Po času razločevanja je začel prevajati birmanske programe za mlade in jih tudi izvajal. S tem namenom sta s kolegom celo odprla podjetje Luč.si.
Pri Janezu me je navdihnilo več stvari, pa naj omenim le dve.
Prva je seveda pripravljenost za delo z mladimi na duhovnem področju in to profesionalno – ta danes ni prav pogosta. Pri tem mi je bilo še posebej zanimivo, kako loči med iskanjem lastne potrditve pri delu z mladimi, torej egoizmom, in pravo ljubeznijo.
Druga pa je širina njegovega razmišljanja o temah kot so mladi, identiteta, poklicanost, poslanstvo, Cerkev in podobne.
-
Tokrat gostim Igorja Bahovca, profesorja sociologije in še nekaterih s sociologijo povezanih predmetov na Teološki fakulteti v Ljubljani, sicer pa v Ljubljani živečega moža in očeta treh otrok.
Igorja, s katerim sva dolgoletna prijatelja, sem v podkast povabil predvsem zaradi dveh stvari.
Najprej zato, ker teologija in sociologija nista bili njegovi področji že od začetka. Diplomiral je kot fizik in se šele po tem, ko je bil že nekaj let tudi zaposlen kot fizik, podal v sociološke akademske vode.
Drugič pa zato, ker se ukvarja s pomembnimi temami. Vprašanja kot so: Kaj bo z našo družbo, Kako premagovati individualizem, Kako doseči več dialoga, Kakšna obdobja se nam obetajo … in podobna se – vsaj meni – zdijo zelo temeljna in hočeš nočeš vplivajo na naša poslanstva.
-
Simona Cepin je mama, učiteljica razrednega pouka, v mladosti skavtinja in animatorka, voditeljica več odmevnih projektov, širše je znana kot oseba, ki neutrudno povezuje ljudi, sicer pa je med drugim tudi … oseba, ki jo imam najraje na svetu.
Gostiti svojo ženo ni lahka naloga. Pri vseh ostalih gostih je veljalo, da bolj ko sem gosta poznal, laže je bilo z njim posneti epizodo. Z ženo pa je seveda zgodba drugačna.
Nekaj več objektivnosti in distance mi je, upam, uspelo doseči s petimi Simoninimi prijateljicami, katerih izjave sem posnel pred pogovorom. Šele med snemanjem sem dojel, da so vse prav tako mame, vsaka z vsaj tremi otroki.
In prav na to dejstvo je vezan eden od Simoninih najmočnejših gorečih grmov. Skupina mam, za katero je dala pobudo med svojo drugo porodniško, je bila res lepa zgodba tako zanjo kot tudi za mnoge druge mamice.
-
Aleš Primc (rojen 1973) je verjetno enden najbolj neutrudnih civilnodružbenih delavcev v Sloveniji.
Že kot mlad se je kalil v podmladku Slovenskih krščanskih demokratov. Ko se je stranka združila z SLS in po odcepu stranke N.Si je ostal v SLS. Kasneje pa je ustanovil tudi "svojo" politično stranko, Glas za otroke in družine.
Veliko bolj znan pa je po civilnodružbenih akcijah - večina se tiče družine. Zdi se, da se loteva tem, ki so najgloblje zapisane v našo zavest in podzavest. Pogosto je tudi "strelovod" za napade in kritike.
-
Marko Balažic (rojen 1984) je mož in oče štirih otrok.
Poleti 2022 pa je postal predsednik Slovenske ljudske stranke – stranke, ki sicer nima poslancev v državnem zboru, je pa relativno močna na lokalni ravni in tudi stranka z najdaljšo tradicijo v samostojni Sloveniji oz. pred njenim nastankom.
Preden sem se lotil snemanja te epizode, se mi je po glavi motalo predvsem eno vprašanje: “Kakšen goreči grm nagovori človeka, da se na vrhuncu svojih fizičnih moči spusti v tako tvegano situacijo kot je oživljanje politične stranke, ki ji že večkrat zapored ni uspelo?
Skozi epizodo pa sem ugotovil, da je bil Marko v vseh dosedanjih situacijah tisti, ki je povezoval zelo različna mnenja, a je pri tem vedno obdržal svoj svetovni nazor – nikdar doslej se pri tem ni stalil z brezbarvnim povprečjem.
- Vis mere
