Episoder
-
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, na kaj pomislite ob imenu Barcelona?
Morda na glavno mesto Katalonije ali na drugo največje v Španiji, ki slovi po še nedokončani stolnici Sagrada Familia? Mogoče na baziliko Santa Maria del Mar, Kolumbov spomenik, ulico La Rambla, akvarij, slavno nogometno ekipo in stadion Camp Nou? Nemara na prelepo pesem pokojnega Freddieja Mercuryja in olimpijske igre? Ali na slikovit samostan Montserrat, ki se nahaja v bližnjem gorovju v skalovju in je najbolj obiskan španski romarski kraj s kipom katalonske zaščitnice črne Marije?
Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.
-
Zadnji dnevi so nas silili k obujanju spominov na vse, ki so se preselili v onstranske kraje. Bližnje in daljne ljudi. Take, ki jih k spominjanju napelje srce in tiste, ki jih nalaga dolžnost. Čez nekaj dni se bomo v Slovenski matici potrudili obuditi spomin na nekaj častivrednih mož, ki jim je usoda dodelila daleč preveč trpljenja in srečanj s smrtjo. Tako imenovani dachauski procesi pri nas ne pomenijo samo represije proti tistimi, ki so jih Nemci zaprli v svoje, nacistično taborišče Dachau, temveč pomeni tiste, ki so od tam prišli, bolni in onemogli, a živi, nato pa se je nadnje spravila politična policija komunistične partije, jih obtožila kolaboracije z gestapom in neusmiljeno kaznovala. Veliko s smrtjo.
Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.
-
Manglende episoder?
-
Slovenci imamo več pregovorov o molku, praktično vsi pa imajo pozitivno sporočilo. Kdo ne pozna na primer tistega »kdor molči, devetih odgovori«? Ali pa »molk je zlato«?
Komentar je pripravila doktorica zgodovine Helena Jaklitsch.
-
Kje so se vzeli naprednjaki, da vse nas, ki to nismo, že dvesto let ponižujejo in imajo vladavino nad nami za samoumevno? In drugo: Kako je mogoče, da morija nacistov velja za zločin, morijo komunistov pa moramo v imenu Heglove in Marxove utopije o vračanju absolutnega duha k samemu sebi in ideje o nenehnem izboljševanju družbe, imeti za domnevno neželeno, a vendar legitimno posledico fantazme o izgradnji družbe enakosti?
-
Tokrat prisluhnite razmišljanju Marka Rijavca, ki ga je zapisal v uvodniku v oktobrsko številko revije Ognjišče.
-
V torek je na Novi univerzi potekala zanimiva debata v okviru Akademskega foruma z naslovom »Je vzhodna srednja Evropa še posebej nagnjena k neliberalizmu?«. Na forumu, ki ga je vodil Matej Avbelj, sta nastopila veleposlanik Leon Marc in Ivan Kalmar, profesor na Univerzi v Torontu. Oba gosta sta v zadnjih letih izdala knjigi o neliberalizmu v srednji Evropi …
-
Končuje se staro in spet začenja novo šolsko leto. Nikoli sklenjen krog. Pa vendar se šolsko leto začenja in nam daje priložnosti, za katere smo lahko hvaležni. Brez hvaležnosti, ki rojeva ljubezen, ta pa v nas naseljuje veselje, ki ga širimo okrog sebe, smo dolgočasni, prazni in zamorjeni.
-
Kadarkoli sta naju hči in zet pobarala za recept najine nadpovprečno dolge zakonske zveze, sva oba izpostavila nežnost, medsebojno spoštovanje, prijaznost, iskrenost, pogovor, vero, strpnost in sočutje. Strastna erotična ljubezen se z leti postopoma umika drugim trajnejšim vrednotam, ki dva človeka iz zmesi ali seštevka povzdignejo v božansko spojino, v “ljubezen dvoedino” kot je to tenkočutno izpovedal naš pesnik Ciril Zlobec.
Ali če ponovimo žlahtne besede evangelista Pavla: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.”
Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.
-
Začetek šolskega leta je vedno čas prehoda, čas novega ritma, novih poudarkov in tudi čas načrtovanja. To najbolj občutimo starši šoloobveznih otrok in pedagoški delavci, pozna pa se tudi pri mnogih drugih poklicih.
V Cerkvi na Slovenskem se pastoralno leto običajno začne s pastoralnimi tečaji. Gre za poldnevne dogodke, praviloma organizirane v vseh šestih škofijah, ki se jih udeležujejo predvsem duhovniki, v manjši meri pa tudi drugi pastoralni sodelavci.
V čast mi je bilo, da so odgovorni k izvedbi letošnjih pastoralnih tečajev povabili Socialno akademijo. September je bil zato zame, pa tudi za s. Andrejo Godnič in Benjamina Siterja, ki sem ju povabil k izvedbi, mesec mnogih srečanj in mnogih poti. Na Mirenskem gradu, v Kančevcih, v Ljubljani, Novem mestu in Celju smo se srečali z okoli 300 duhovniki in laiškimi sodelavci iz vseh šestih škofij.
Z vami bi rad podelil nekaj svojih opažanj o tem, v kakšni kondiciji Cerkev na Slovenskem vstopa v novo pastoralno leto.
Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.
-
Ne zgodi se pogosto, da en sam dogodek odkrije veliko stvari. Morda toliko bolj, če ga hočejo mediji, ali vsaj del dominantnih medijev, prikriti.
-
Ne zamerite mi, dragi poslušalci radia Ognjišče, da bom danes svoj komentar obarvala po frančiškansko, saj vsi frančiškanski redovi praznujemo veliki praznik našega svetega očeta Frančiška.
Pomembno je ozavestiti si na praznik svetega Frančiška, da smo del Cerkve, del Kristusovega telesa, in da rane, ki jih naša Cerkev nosi tudi danes, lahko postanejo vir obnove in novega življenja. Da bi bilo potem več veselja in več sreče tako v Cerkvi kot v svetu.
Komentar je pripravila s. Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
-
Slovenska družba se izgublja v slepi ulici delovanja te koalicije, čeprav oblast ob podpori prevzetih medijev in vplivnežev napihuje lažni mit uspešnosti. Očitno tudi »botri iz ozadja« nimajo formule zoper to škodljivo propadanje države. Ladja se potaplja, ni ga – oziroma ga nočejo - ki bi prijel za krmilo, preveril dalj in stran in tok usmeril v blagor očetnjave, če nam ta še kaj pomeni …
-
Sredi nekajtisočglave množice je že globoko v liturgičnem dogajanju osrednje evharistične daritve zajokal deček. Begal je nekaj korakov v eno smer, nato je zavil drugam, vekal in klical mamo. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja in deček je v hipu doživel strah, da je mama odšla drugam. Tokrat se je izšlo dobro: fantu so takoj pomagali ljudje, mu obrisali solze in mu dali malce vode ter stopili z njim na stran, da bi ga pomirili in poizvedeli vsaj, kako mu je ime in kje je nazadnje videl mamo. Komaj je pomirjeni fantič končno izdavil svoje ime: »Tobija,« so že pristopili njegova mama, oče in mlajši brat ter ga veseli objeli.
komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.
-
O Velikem šmarnu je na mestu vprašanje o vplivu vere v Sloveniji. Opažamo odsotnost krščanskih vrednot v življenju kristjanov in upad obiskovanja svetih maš in prejemanja zakramentov ter pomena vere in Cerkve v zasebnem in javnem življenju. Večina se prilagaja všečnim medijsko-političnim shemam; važnejša od vsebine postaja »embalaža«, - tako nadškof Zore. Žal tudi »verni« sodelujejo pri vprašljivih, za človeka in narod škodljivih družbenopolitičnih odločitvah. Celo če se sklicujejo na krščanstvo, presenečajo zaradi podpore ukrepom, ki teptajo krščanske in splošnočloveške vrednostne temelje.
Komentar je pripravil profesor doktor Janez Juhant.
-
Avtorica izraža kritiko sodobnih olimpijskih iger, še posebej glede poudarka na inkluzivnosti in toleranci, ki so bile izpostavljene na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Parizu.
-
Na god sv. Krištofa, 24. julija, so pred 57. leti odprli vrata prvega sodobnega hospica na svetu. Deset dni pred tem je poteklo 19. let od smrti njegove ustanoviteljice, Dame Cicely Saunders. Nič hudega, če njenega imena še niste slišali, saj tudi med njenimi rojaki ime ne sodi med najbolj prepoznavne. Njen biograf pravi, da je na področju paliativne oskrbe najbolj znana oseba, najmanj znana med Britanci. Omenjam jo zaradi njene zapuščine, ki je vsak dan dragocenejša.
Komentar je pripravila dr. Irena Švab Kavčič, direktorica Doma sv. Jožefa v Celju.
-
Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.
-
Temeljni klic sinode je evangelizacija oziroma način življenja Cerkve danes in jutri. Če Cerkev dejansko razumemo kot občestvo, ki jo sestavljajo osebe verujoče v Sveto Trojico, je sinodalnost priložnost, da razvijemo način, ki omogoča, da so različni ljudje dejavno soudeleženi v skupnem življenju malih in večjih skupnosti. Koliko bomo to razvijali in živeli, je odprto vprašanje. Treba pa je priznati, da sinodalna dinamika Pogovora v Duhu omogoča, da se srečamo tako, da bolj prisluhnemo drug drugemu in skupaj Svetemu Duhu.
-
Ko smo z najmlajšimi veroučenci brali prve strani Svetega pisma o stvarjenju sveta, so ta mali na koncu postavili zanimivo vprašanje: Kje pa Bog počiva? Kajti v čudovitem filmskem prikazu nastanka sveta, piše, da je sedmi dan Bog počival. In otroke je zelo zanimalo, kje naš Bog počiva.
Tudi sredi letošnjih vročih in drvečih počitniških ali dopustniških dneh se spomnimo, da je Bog sedmi dan počival. In da tudi danes rad počiva na svetih krajih – v posvečenih cerkvah in v nedolžnih srcih. Tam ga lahko že letos srečamo, prejmemo njegov blagoslov in se z njim spočijemo od skrbi za to, kaj bo jutri. Saj ljubezni, prijaznosti in blagoslova ni nikoli preveč, kajne?
Komentar je pripravila s. Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
- Vis mere
