Episodes
-
Al Vrezec je eden najbolj priznanih slovenskih biologov, ki se je posvetil raziskovanju različnih organizmov in ekosistemov.
Ena od srčik njegovih raziskav pa je kozača, vrsta sove, ki je za mnoge prava uganka. Kozače so namreč posebne po svoji velikosti in življenjskih navadah, s katerimi so se prilagodile specifičnim pogojem. Le redko jo je moč videti in slišati …
Al je skozi dolgoletno opazovanje ugotovil, da je preučevanje kozače zato lahko prava znanstvena pustolovščina.“Kozača je ena redkih vrst ptičev, ki je sposobna odgnati celo medveda. A preden napade, zato, da bi ubranila mladiče, opozori. Pokaže se v vsej svoji veličini. Ropota s kljunom, kar je svarilni klic. Če te vse to ne odvrne, potem napade – in takrat si pečen,” v podkastu razlaga Al Vrezec.
Zato raziskovalci, tudi Al uporabljajo s peno obdano čelado. “To pa predvsem zato, ker vemo, da je tak napad – tudi če zadene v trdo čelado – lahko usoden celo za samico. Sova namreč prileti z izjemno močjo, kot da bi vam nekdo zalučal košarkarsko žogo naravnost v glavo,” še ponazori Al Vrezec.
Sicer pa Alova strast do narave ni omejena le na njeno neposredno raziskovanje. Al je tudi izjemen glasbenik in baritonist, ki nastopa v okviru projekta OperArija, kjer skupaj z ženo snujeta predstave in koncerte, velikokrat povezane prav s ptičjo tematiko.
Kako zelo je Al delaven in predan svojemu delu, je v podkastu pojasnila biologinja in njegova žena Petra Vrh Vrezec. Bilo je obdobje, ko je prebrala vse njegove strokovne in poljudne članke ter knjige; potem so se družinske obveznosti sicer okrepile, a njegovemu delu sledi, saj imata podobne interese. izmenjujeta si mnenja, pospremi ga tudi na kongres v tujino.
Za Ala pravi, da je "mogoče včasih kar malo deloholik". A je tudi zelo povezovalen, še posebej z mladimi, ki mu radi sledijo. Tako je zdaj v center za obročkanje ptičev pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije privabil veliko mladih in nadobudnih, ki so odprti za nove ideje, spremljajo dogajanje v tujini, prinašajo nova znanja in skupaj ustvarjajo ogromne premike.
Prisluhnite podkastu z Alom Vrezcem. V njem boste dodobra spoznali kozače, se spustili v Alov vsakdan, ugotavljali, zakaj biodiverziteta ni pomembna le za živali, ampak vse nas. Preverili smo še, ali res drži, da sove naznanjajo smrt in uresničujejo zle slutnje, no, ker smo hitro ugotovili, da ne drži, nam je Al pojasnil, kako je takšna predstava nastala in zakaj se je sploh zasidrala in ostajala z nami dolga stoletja.
-
Ko megla prežema zimska jutra, ne pomislimo nujno, da so vanjo ujeti tudi trdni delci, ključne sestavine onesnaženega zraka. Kar 99 odstotkov prebivalstva po vsem svetu je izpostavljenega koncentracijam trdnih delcev, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Trdni delci – nevidni, a nevarni – imajo dokazano velik vpliv na zdravje, od kroničnih bolezni do smrtonosnih rakov.
Anja Ilenič, doktorska raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, se ukvarja s preučevanjem teh onesnažil. Pri svojem delu analizira vire trdnih delcev ter sodeluje v projektih, ki vključujejo tudi aktivno participacijo občanov pri meritvah in analizi onesnaženosti. S tem poudarja pomembnost ozaveščanja ljudi o kakovosti zraka, ki ga dihamo.
V Sloveniji kar 75 odstotkov trdnih delcev izvira iz kurjenja v domačih kuriščih. Anja Ilenič poudarja, da ljudje pogosto napačno krivijo promet, ki v resnici prispeva le pet odstotkov k onesnaženju.
Ali ste pešec ali kolesar?
Študija, ki jo je v več slovenskih mestih s prostovoljci opravila leta 2022, je pokazala, da je kolesarjenje sicer boljša izbira kot pešačenje, saj čas izpostavljenosti onesnaženemu zraku igra ključno vlogo. Kolesar je v povprečju 14-krat manj izpostavljen tveganjem kot pešec.Aktivni posamezniki, občinske pobude in premišljeni ukrepi so po njenem nujni za zmanjšanje tveganj, ki jih prinaša onesnažen zrak. Ne nazadnje, kot poudarja, "vsi dihamo isti zrak".
-
Zmedo, ki jo imamo v glavi zaradi naglih vremenskih sprememb, ki smo jim priča, nama je v tej epizodi Strašno brihtnih pomagal razvozlati strašno hudi klimatolog in okoljski ekonomist Aljoša Slameršak.
Z Aljošo smo seveda pogledali mnogo dlje od dežnih kapelj, ki sicer nastanejo zaradi povsem naravnih procesov, vendar marsikdaj v njih prepoznamo tudi sled človeškega posredovanja.
Zanimalo nas je predvsem, kako sploh razmišljati in iskati rešitve za trajnostno prihodnost v času, ko se v okolje in naša življenja vpletajo krize raznolikih spektrov.
“Menim, da je zgrešena predpostavka, da potrebujemo nove tehnologije, ki še niso razvite in naj bi rešile vse naše probleme. Ta pozitivistični pristop je prisoten že od časa modernosti, že vse od poznega 19. stoletja. V resnici pa ne gre zgolj za razpoložljivo tehnologijo, temveč za njeno aplikacijo. Če imamo zgrešene principe, se lahko vprašamo, zakaj sploh uporabljamo tehnologije.
Z novimi tehnologijami pogosto povzročamo nove probleme. Tako se znajdemo v začaranem krogu, kjer potrebujemo nove tehnologije, da rešimo težave, ki so nastale zaradi prejšnjih. Namesto tega bi morali razmišljati o tem, kako bi lahko bolje organizirali svet s tehnologijami, ki jih imamo danes. Prepričan sem, da bi lahko te tehnologije radikalno omejile podnebne spremembe in omogočile visoko kakovost bivanja večini ljudi, ne le v razvitih državah, temveč tudi na globalnem jugu.”
Aljoša sicer živi v Barceloni, kjer je dela kot podoktorski raziskovalec oziroma znanstvenik na oddelku za okoljske znanosti in tehnologijo tamkajšnje avtonomne univerze v Barceloni. raziskovalno pa spremlja predvsem teme, ko so energetski prehod, podnebne migracije in podnebna pravičnost.
-
Oktobra ne moremo več ločiti od rožnate pentlje, simbola, ki ozavešča o raku na dojkah. Tanja Španić, prvi obraz organizacije Europe Donna, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, se je društvu pridružila kot prostovoljka leta 2010, potem ko se je zelo mlada soočila s to težko boleznijo. Sedem let pozneje je postala predsednica društva, vmes je bila tri leta, od 2020 do lani, tudi predsednica evropske zveze Europa Donna.
Takšne kariere ni nikoli načrtovala.
“Zaradi spleta osebnih izkušenj sem pristala tukaj. Ko sem se morala odločiti, kaj bom v življenju zares počela, sem bila razpeta med službo na fakulteti in delom v Europa Donni. In če temu lahko tako rečem, je na koncu zmagala Europa Donna. Razlog je ta, da sem tukaj s srcem in čustvi. Morda zveni nenavadno, a vse ženske, ki smo jih izgubili na tej poti in ki še vedno umirajo zaradi raka dojk, so tiste, ki mi dajejo energijo. Zaradi njih vztrajam, ker resnično verjamem, da lahko bistveno zmanjšamo število smrti, in zato si prizadevam z osveščanjem ter s podporo družinam in obolelim. Prav te izkušnje mi dajejo največ energije, da gremo naprej in razvijamo nove ideje,” pravi Tanja Španić.
-
Ana Kisovar je Celjanka, ki se zadnja leta uveljavlja kot strokovnjakinja na področju reproduktivne medicine. V tem hipu je na sveže, četudi ponovno, preseljena v Švico, kjer dela kot specializantka iz ginekologije in porodništva.
V Celju se že dolgo ni za dlje časa ustavila. Obiski družine, prijateljev, potem pa hitro nazaj v tujino. Ne zaradi tujine same, temveč zaradi znanja in priložnosti, ki jih ta ponuja. Minula leta je namreč preživela na univerzi v Oxfordu, kjer je marca letos doktorirala iz reproduktivne imunologije, zdaj pa na oddelku za žensko reproduktivno zdravje iste univerze nadaljuje podoktorski študij bioinformatike in imunologije.
Središče njenega zanimanja je že dolgo endometrioza. Bolezen, ki zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu, kar pomeni, da prizadane nekako 10 % deklet in žensk med 15. in 44. letom starosti. Približno polovica jih ima težave z zanositvijo. Evropski parlament jo je leta 2007 razglasil za socialno bolezen zaradi njenega močnega vpliva na fizično, psihično in socialno življenje.
Ana se ne spomni časa, ko bi bilo njeno življenje ločeno od medicine. “Odraščala sem na podeželju, zato sem vedno imela opravka z živalmi. Mačke so pogosto prinesle domov kakšne ptice, predvsem mladičke, in če jih nisem uspela rešiti, sem jih vsaj pregledala. Včasih mi je celo uspelo rešiti kakšno žival. Morala sem poiskati način, kako jim pomagati, kar pa mi je bilo veliko težje, saj živali ne morejo povedati, kaj jih boli ali kaj je narobe. Z ljudmi je drugače, saj se z njimi lahko pogovarjaš, kar omogoča lažjo diagnozo in pomoč. Zaradi tega se mi je zdelo delo z ljudmi bolj optimistično.“
Zato se je odločila za medicino.
-
Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat.
Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«.
Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.
Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«
A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.
V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati.
--
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.
»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.
-
Divji opraševalci pomembno prispevajo k biotski pestrosti in so še kako ključni zate, zame, za vse nas … ker pridelujejo hrano.
“Zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev, to je opraševanje rastlin, kar je pomembno tako za kmetijstvo, torej za našo prehransko varnost, kot za naravo oziroma biotsko raznovrstnost,” je v tokratnem podkastu pojasnil Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer proučuje pestrost, ekologijo, monitoring in varovanje opraševalcev, pa uporabo opraševalcev v kmetijstvu, vplive pesticidov.
Kot pravi, še vedno prevladuje poenostavljeno razumevanje te problematike, saj je večina pozornosti namenjena le enemu opraševalcu, medonosni čebeli. “Vemo pa, da potrebujemo različne opraševalce, torej divje opraševalce, ki so vedno bolj ogroženi.”
Med njimi so tudi čmrlji, ki so posebno pozornost Danila Bevka pritegnili kmalu po njegovem doktoratu. “To, da sem se začel ukvarjati z njimi, mi ni bilo težko, saj so čmrlji moja ljubezen že od zgodnjega otroštva. Tako se s čmrlji ukvarjam že več kot 30 let, čeprav nisem tako zelo star,” je povedal v podkastu.
Je tudi predsednik društva Čmrljica in komisije za alternativne opraševalce pri Čebelarski zvezi Slovenije.
V Sloveniji je bilo sicer doslej najdenih 571 vrst divjih čebel, med njimi 35 vrst čmrljev. Na strehi instituta za biologijo pa bodo že kmalu začeli z vzgojo čmrljev, da jiih bodo zaradi njihovega varstva bolje spoznali.
-
Morda Sašo Vipotnik resda veliko ljudi pozna kot predvsem strašno hudo glasbenico z vzdevkom Neomi, a ta ista Saša je obenem tudi strašno huda nevrologinja, ki pa so jo mnogi spoznali tudi kot osebo, ki jim je kot zdravnica pomagala, ko je poskušala razvozlati vzroke njihovih bolezni.
Z njo smo se v podkastu spustili tudi v globine spanja. In iskali rešitve, da se Klara skozi dan ne vleče čez dan kot megla, Maja pa ne zeha kot nilski konj.
Saša Vipotnik nam je tako približala področje, s katerim se profesionalno ukvarja. Kot nevrologinja je zaposlena na kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo. Preučuje pa zlasti motnje spanja in epilepsije.
Zdi se, da je v to delo vpeta od zore do mraka in marsikdaj še od mraka do zore. Zato je še toliko bolj prijetno videti, da še ogromno časa – ne veva sicer, kdaj čarobno najde te trenutke – nameni glasbi. Ki pa jo zaenkrat še drži stran od medicine.
»Vedno me je privlačila ideja raziskovanja povezave med glasbo in možgani. A več, ko o tem razmišljam in berem, bolj se mi zdi, da lahko pretirano analiziranje glasbe uniči delček magije, ki jo ta premore. V določenih trenutkih se zdi, da se stvari v glasbi zgodijo same od sebe, brez racionalnega razmišljanja. Zato bi morda s pretiranim analiziranjem izgubila svoj čar,« je med drugim povedala v podkastu.
V svojem drugem, glasbenem življenju, je Saša kot Neomi svoj prvi samostojni album, Poglej, izdala leta 2011 in zadnjega, Lepo se svetiš v tem, z zasedbo AKA Neomi v letošnjem letu. Sodelovala je z raznolikimi slovenskimi glasbeniki, Mariem Babojelićem, Igorjem Matkovićem, Aleksandro Ilijevski, Senidho.
In, ja, še posebej nama je v veselje, da nas bo spremljala vso to sezono, saj je prispevala glasbeno podlago za podkaste te sezone. Hvala Saši in kolegom, da ste nam prišli naproti.
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Gal Granda, epileptolog s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, ki je tudi tisti, ki je Sašo navduševal nad nevrologijo. Tako je delno kriv tudi za to, da se njune poti danes križajo oziroma, raje, sovpadajo na inštitutu za nevrofiziologijo.
»V stresnih situacijah Saša deluje kot računalnik, obenem pa zna pomiriti ljudi okoli sebe, kar je redka lastnost,« je dejal Granda. -
Veronika Fikfak je mednarodna pravnica in raziskovalka, ki se že vrsto let posveča zagotavljanju in krepitvi človekovih pravic.
Pravi, da so trenutno za mednarodne pravnike super časi, obenem pa grozni. “Grozni so zaradi tega, ker se dogaja, super pa zato, ker imaš lahko vpliv, lahko oblikuješ potek dogajanja in ima tvoje delo zato pomen. Pravniki zdaj ne pišemo samo besed na papir, ampak v bistvu lahko poskušamo prepričati države, da nehajo kršiti pravice in tako spremenimo dogajanje.”
Recimo Rusijo. Veronika se ukvarja tudi s tem, kako prepričati Rusijo, potem ko je odšla iz Sveta Evrope, da plača odškodnine, ki znašajo tudi po 400, 500 milijonov evrov.
In tudi Izrael. “Imamo pravico do hrane, do vode. To so stvari, ki jih morajo države zagotoviti. Seveda je vprašanje vedno, v kakšni meri, ampak nek minimum mora biti zagotovljen. To so stvari, s katerimi se zdaj ukvarjamo, se pravi, kako človeku, ki nima moči, to dati, in kako države prepričati, da je določene pravice treba zagotoviti,” je Veronika povedala v podkastu, kjer razkriva ostale pereče probleme neenakega dostopa do pravice do sodnega varstva, vlogo čustev v mednarodnih odnosih in izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe v boju za pravičnost.
Iz njenega pripovedovanja veje strast do dela in predanost iskanju rešitev. Kljub težkim izzivom, s katerimi se sooča, ostaja optimistična in poudarja pomen vztrajnosti in aktivnega delovanja v prizadevanju za boljši svet.
Veronika Fikfak sicer deluje kot profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu London in v Centru odličnosti iCourts na Univerzi v Københavnu. Delala je na mednarodnem sodišču v Haagu, na pravni komisiji Anglije in Walesa v Londonu, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pa tudi pri UNESCO v Parizu.
-
Tadej Droljc vrtinči elektronsko glasbo in z računalnikom ustvarja avdiovizualne kompocizije. Predstavlja jih po vsem svetu. Med drugim je sodeloval na znamenitem festivalu Ars Electronica, na cannskem Marché du Film, Semibreve, Node, Sonica Glasgow itn.
Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj, kakršna je denimo nagrado Edigma-Semibreve, pa Lumen Prize Students Award.
Sicer pa je doktor znanosti. Doktorski študij o avdiovizualni kompoziciji je zaključil na Center for Research in New Music na britanski univerzi v Huddersfieldu, kjer je nato tudi poučeval računalniško kompozicijo.
Pri tem je morda nenavadno, da pri svojem delu ne uporablja not, oziroma jih niti ne bere, toda prav res nenavadno, če že ne čarobno pa je spremljati zvočne in vizualne strukture, ki nastajajo izpod njegovih računalniških tipk.
»Vizualno in zvočno me zanimajo bolj organske zadeve, ki izhajajo iz naravnih organskih procesov, hkrati pa zelo rad kršim te pravila. Ta svet je mik nerealnega in organskega.«
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Anže Zorman, Tadejev kolega z Radia Študent in dober prijatelj.
-
Špela Vintar se s sprego tehnologije in prevajanja ukvarja že dobri dve desetletji. Prav v zadnjem času še posebej skrbno bedi nad interdisciplinarnim magistrskim programom Digitalno jezikoslovje. Posadila je seme zanj in zdaj raste že drugo študijsko leto.
Najbrž je že iz tega razvidno, zakaj ji kolegi pravijo kar Ronaldo terminologije.
Špela je namreč študiju angleščine in nemščine ter prevajanja primešala še prevajalske tehnologije, diplomirala iz računalniško podprtega prevajanja, zatem odšla v tujino, kjer je delovala na nemškem institutu za umetno inteligenco, in pri nas opravila doktorat o uporabi vzporednih korpusov za računalniško podprto ustvarjanje dvojezičnih terminoloških virov.Za seboj ima ogromno zanimivih in pomembnih projektov. Med drugim je gradila tudi prvi korpus slovenskega znakovnega jezika, torej, jezika, ki ga uporablja gluha skupnost. V njem je sodelovala tudi Marjetka Kulovec, ki je pod Špelinim mentorstvom doktorirala in s tem postala prva gluha doktorica znanosti v Sloveniji.
Špela kljub silnemu napredku umetne inteligence verjame, da ukvarjanje z jeziki in učenje tujih jezikov ne bo kar izginilo, saj so to človeške dejavnosti, ki niso zgolj utilitarne, ampak imajo širši in globlji, družbenokulturni in tudi umetniški pomen. »Mislim, da vsekakor še ostaja perspektiva za človeka.«
-
Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki.
Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.
Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja.
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah.
Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije. -
Peter Andolšek je najboljši mladi astronom na svetu. Obiskuje četrti letnik Bežigrajske gimnazije in medtem ko se pripravlja na gimnazijski finale, torej maturo, doma pomaga staršem pri kmečkih opravilih. Hkrati pa sega v prenesenem pomenu proti zvezdam. Letos poleti je namreč postal skupni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike, pri čemer je zmagal v dveh od treh kategorij: v astronomskih opazovanjih in obdelavi astronomskih podatkov.
Kar zadeva nagrade, je Peter zvezdnik najboljše vrste. Tako lahko imenujemo tiste, ki jih zvezde ženejo k temu, da bi čim bolj natančno spoznali svet okoli sebe, še toliko bolj pa tistega nad nami. Zlato medaljo na olimpijadi je prejel že tretje leto zapored.
-
Iztek leta je čas, ko se opravljajo bilance na več področjih, je pa tudi čas, ko zadnji krog teče projekt Besede in kretnje, katerega pobudnica in vodja je Simona Klemenčič. Kot sama pravi, so besede leta presek časa v družbi. Če se ozremo na besede leta ali kandidate zanje nazaj, kot sama pravi, se bomo spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se zavedeli problema mikroplastike, kovida ... »Večne besede, kot so mir, ljubezen in podobne, so sicer lepe in močne, vendar to niso besede leta.«
A Simona Klemenčič ne ustvarja le zgodovinskega spomina z besedami, predvsem veliko raje sama koplje po njihovi preteklosti - njeno delo je osredotočeno na slovar slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se posveča predvsem etimologiji, torej izvoru in pomenu besed. Je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, raziskovalka v Leksikološki sekciji ter profesorica na oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na filozofski fakulteti.
Poleg svojih raziskav Simona Klemenčič posveča pozornost tudi lingvističn olimpijadi, hkrati pa preseneča s svojim neverjetnim jezikovnim znanjem. Govor ali pa se še uči namreč kar 20 jezikov, med katerimi najdemo tudi esperanto. In nazadnje, a nič manj pomembno, je dejstvo, da je tudi avtorica romana z naslovom Hiša brez ogledal.
-
Urška Centa je začela plesati še pred vstopom v šolo, danes je ena najbolj prodornih plesnih ustvarjalk, ki ples združuje tudi z glasbo. Prav v tej kombinaciji jo v zadnjem času lahko zasledimo predvsem kot markantno plesalko in pevko v zasedbi Sentido project.
Zamisel zanjo je razvijala, odkar se je vrnila iz Madrida, kjer je študirala flamenko, in se ob tem zelo aktivno vključevala v tamkajšnje kulturno dogajanje. "Večinoma sem preživljala čas na različnih jazzovskih dogodkih," se spominja Urška Centa, plesalka, koreografinja, pedagoginja, producentka ter avtorica številnih s plesom povezanih projektov.Od leta 2017 živi v Sloveniji, kamor pa duha flamenka ne vnaša po principu "kopiraj in prilepi", temveč ga razvija v stiku z lokalnim. Pri tem ravno kulturno poreklo in tudi svojo fizično drugačnost čuti kot pomembna vira svoje ustvarjalnosti, kar pa je sporočilo, ki ga vliva tudi svojim učencem. Svoje znanje jim seveda prenaša s spoštovanjem do forme in zgodovine flamenka, a jih pri tem umika od zasledovanja stereotipov in kulturne apropriacije ter toliko bolj zbližuje z umetnostjo giba, ki iz flamenka izhaja, in tehniko nenehnega urjenja sebe v plesu.
-
Strašno hudemu Zvonetu Černeliču je bilo kmetovanje tako rekoč položeno v zibko. Odrasel je na kmetiji in povsem razumljivo je bilo, da bo z delom na njej tudi nadaljeval. Po končani srednji kmetijski šoli si ni mogel predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. In tudi ni. Le da se je že kmalu po vstopu v odraslo dobo osamosvojil, z ženo kupil bližnjo kmetijo in 2,5 hektara zemljišč in začel, kot sam pravi, svojo zgodbo. “To, da nisem imel denarja, je bila prednost. Moral sem razmišljati, kako zadeve postaviti.”
Ekološko kmetuje že 20 let, leta 2012 pa je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike. A strupom je hrbet pokazal že veliko prej. Ko je bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji itd. in že takrat je razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Leta 2002 se je odločil, da jih ne bo več uporabljal. “Vse se začne pri zdravi zemlji,” pravi v podkastu.
Kaj sploh je biodinamično kmetovanje, kaj je ekološko, kaj pomeni domače in lokalno, kako naj se ljudje vrtimo in znajdemo med temi raznolikimi izrazi, kakšna sreča sploh je kmetovanje in kako Zvone zaviha rokave, ko se mu na poti pojavi kakšna ovira?
Prisluhnite podkastu, v katerem se mu je pridružil tudi kolega, prijatelj in redni obiskovalec Zvonetove stojnice na ljubljanski tržnici Mičo Robek.
-
Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost.
Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence.
Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.
Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«
Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo.
V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta.
—-
Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.
-
Bila je še otrok, ko je v stari vili z lesenim stopniščem odkrila stensko omaro. Vrata so bila zaklenjena, toda ključ ni bil daleč. Ko jih je odklenila in odprla, je zagledala ogromno stekleničk z različnimi napisi. Stekleničke so bile vznemirljive, a napisov ni razumela. To je bil njen prvi stik s kemijo. In znanostjo.
Saša Novak je doktorica kemije, napredni kompozitni materiali pa so področje znanosti, ki ga še posebej obvlada. Je tudi komunikatorka znanosti, ki s kolegi, znanstveniki, zapletene pojave pojasnjuje in prevaja tako, da so bolj jasni nam vsem. In prav zato, ker nam polje znanosti dela bolj udobno in domače, če smo se le pripravljeni do njega spustiti, ji je letošnjo pomlad Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje Komunikatorica znanosti za odličnost v komuniciranju.
Je tudi tista oseba, ki je pred desetimi leti zagnala projekt Znanost na cesti, sicer pa je predvsem raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in predavateljica na njegovi Mednarodni podiplomski šoli.
Stekleničke, na katere je Saša Novak naletela v hiši, v kateri so živeli, so pripadale prejšnjemu lastniku hiše, ki je bil kemik. “Seveda so moji starši takoj, ko so to ugotovili, omaro zaklenili in ključ vzeli. Kemija se jim je pač zdela nevarna.”
—-
Kako je vstopila v svet naprednih kompozitnih materialov, zlasti za fuzijske reaktorje, kaj jo je pognalo, da je znanost s kolegi prestavila na cesto, kaj po njenem grize znanost in kakšen je videti svet v njeni viziji prihodnosti, prisluhnite v podkastu. V njem se nam je pridružila tudi njena dolgoletna sodelavka in soustvarjalka projekta Znanost na cesti Kristina Žagar Soderžnik.
-
Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla.
A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.
Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet.
Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki.
V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec.
Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno.
***
Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.
- Show more
