Episodios
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.
Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.
V današnjem evangelijskem odlomku srečamo ženo, ki je izgubila vse. Doletela jo je za mater neznosna bolečina. Obenem pa je postala negotova njena prihodnost: brez sina je postala povsem nezavarovana.
Pa vendar: Ženska ni bila sama. Spremljala jo je velika množica, mnogo ljudstva. Najbrž iz sočutja. A nihče ji ni mogel povrniti tistega, kar je izgubila. Kljub veliki množici je ostala brez pomoči. Dokler ni srečala Jezusa … Morda tudi jaz nisem sam, a nihče ne more zares odgovoriti na potrebe mojega srca, na težo mojega življenja. Ta odlomek me vabi, da se zavem, da je z mano Jezus. Opazujem ga lahko, kako ne gre mimo žalostnega pogrebnega sprevoda. Ko Jezus vidi stisko, se ne umakne ali gleda od daleč. Pristopi k ženi in se zanima zanjo.
Jezus, tudi k meni pristopaš. Zanimaš se za to, kar se mi prav ta hip dogaja v življenju. Mar ti je zame … Zraven si in poznaš situacijo. Jezus, utrdi me v prepričanju, da si zraven in da razumeš …
Opazujemo torej Jezusa, kako pristopa k človeku, ki trpi zaradi smrti.Vprašajmo se torej, ali tudi pri meni zmanjkuje življenja? Kaj v meni je v resnici mrtvo? Kje je postalo življenje prazno? Kaj potrebuje Božjega Duha, da bi oživelo in postalo rodovitno? Morda živim odnos, ki je prazen, hladen, ki ne vodi nikamor?
Jezus, kaj v meni želiš obuditi? Kaj je tisto nad čemer sem jaz že obupal, ti pa bi raje obudil in poslal nazaj v življenje? Pomnoži mi vero, da Ti, ki si Življenje, lahko prineseš življenje, živost med nas in v mene samega. Ti zmoreš vrniti življenje tja, kjer usiha, upanje, kjer je to umrlo.
Jezus, ti si pot, resnica in življenje. Ti edini lahko daš življenje. Pošiljaj ga tja, kjer smo potrebni ozdravljenja, da te boda vsa naša življenja slavila.
Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Urša Marinčič
Glasba: Molim Te v življenju, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, triindvajsetega tedna med letom, 10. septembra 2024.
Jezusovo učenje se začne v Galileji in vse do tega odlomka je učil in ozdravljal, oznanjal Božje kraljestvo. Vse to je bilo tako intenzivno, da ga je iskalo vse več in več ljudi. Kot dobrega opazovalca je to pripeljalo do sklepa, da potrebuje pomoč.
Pozorno prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku.
V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. In stopil je z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju, z njim pa velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema in od tirskega in sidonskega primorja. Ti so prišli, da bi ga slišali in da bi bili ozdravljeni od svojih bolezni; tudi tisti, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, so dobivali zdravje. Vse ljudstvo se ga je hotelo dotikati, kajti moč je izhajala od njega in je vse ozdravljala.
Ta odlomek nas kar povabi, da se vživljamo v kraj dogajanja, v Jezusa, ki vso noč moli k Bogu na gori. Ker potrebuje pomoč, prosi Boga za pomoč. Apostoli so skrbno izbrani, med njimi je prostor celo za moža, ki je postal izdajalec. Takoj po tem izboru gredo skupaj nazaj k množici. Učitelj s svojimi učenci in Božje delo se nadaljuje. Ljudje dobivajo zdravje ob Jezusu, iz katerega izhaja moč.
Kaj je tisto, kar danes pritegne mojo pozornost? Mogoče to, da Jezus ne gre mimo svojih potreb in potreb ljudi, ki potrebujejo Njegovo moč? Mogoče to, da si pred pomembno odločitvijo koga bo izbral za pomočnika, vzame čas za Boga? Mogoče to, da se ga ljudje želijo dotikati?
Kje sem jaz? Z Jezusom na gori v molitvi, z učenci, ki ga čakajo, sem izbran kot eden od apostolov, sem del silne množice, sem tisti, ki stegnem roko, da bi se dotaknil Njega, iz katerega izhaja moč?
Kakšne misli in čustva so se mi prebudila ob tej Božji besedi?
Kaj pomembnega mi želi Jezus povedati?
Glasba: YoungMin You
Foto:
-
¿Faltan episodios?
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Janezu.
Danes obhajamo obvezni god sv. Gregorja Velikega, ki je 3. septembra leta 590 bil posvečen za rimskega škofa in je pogled vernikov vedno znova usmerjal h Kristusu, da bi bili tako resnično zasidrani v Njem, ki je naš Dobri pastir.
Prisluhnimo Božji besedi:
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. (Jn 10,11-16)
V času karierizma, ko se mnogi stegujejo za pomembnimi funkcijami in dobrimi družbenimi položaji, Jezus v današnjem evangeliju pred nas znova postavi držo Dobrega pastirja. Ta je sredi med svojim kot tisti, ki pozna te, ki so mu zaupani. Želi jih varovat z ljubeznijo, ki se vsa daje in ne želi ničesar obdržati zase. Poznati svoje in zanje daje svoje življenje.
Tako pogosto mislimo, da poznamo ljudi, ki so v naši sredi. Morda poznamo njihove navade, značaje … Toda le Božji pogled vidi v srce in pozna resnico človeka. Dati življenje, pomeni, dati prostor ljubezni. Učiti se gledati na bližnjega z Božjim pogledom.
Zanimivo, kako Jezus poudari, obojestransko poznavanje. »Jaz poznam svoje in one poznajo mene.« Dovoliti si priti blizu … Dovoliti, da me drugi vidijo v moji realnosti in ne idealih. Ko hodimo drug ob drugem kot tisti, ki poznajo tako veselje kot solze drug drugega, postajamo resnično bratje in sestre enega Očeta, postajamo varuhi Božjega življenja v nas. Naj nam zrenje Dobrega pastirja, ki nas brezpogojno ljubi, pomaga videti in razumeti lepoto medsebojnega sprejemanja in podarjanja.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (Jaka Škrlep)
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, dvajsetega tedna med letom, 20. avgusta 2024
Kadar pot ni lahka, je … težka. Samo predstavljamo si lahko kako se poskuša velblod zriniti skozi šivankino uho. Ne bo šlo. A je še vseeno lažje kot bogatinu priti v Božje kraljestvo.
Prisluhnimo odlomku iz 19. poglavja Matejevega evangelija.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.«
Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj je spregovoril Peter in mu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kaj bo torej naš delež?«
Jezus jim je rekel: »Resnično, povem vam: Ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.
Le zakaj je Jezus želel svojim učencem predstaviti življenje v Božjem kraljestvu? Eno je, da jih je zanimalo, drugo, da jih je Jezus želel malo prizemljiti. Njegova logika je drugačna. Njemu so pomembni majhni, ponižni, zadnji …
Premislimo danes o svojih bogastvih, ki za nas predstavljajo oviro. Veliko je odvisno od nas. Še celo Božje darove, ki so namenjeni služenju in nam bogatijo življenje, lahko sami naredimo za pretežka bremena.
Kako nam je, kadar slišimo Jezusovo obljubo, da bomo dobili v delež večno življenje, če bomo vse zapustili in šli za njim? Kaj nam to sploh pomeni: vse zapustiti in iti za njim?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba
Foto: s. Polonca, Pri sv. Urbanu, 18. 8. 2024
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 9. poglavja iz evangelija po Marku.
Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil: njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazala sta se jim Elija in Mojzes in sta govorila z Jezusom. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili zelo zbegani.
Naredil se je oblak, ki jih je obdal, in prišel je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Takoj so se ozrli, pa niso pri sebi videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To naročilo so zase ohranili ter so se vpraševali med seboj, kaj bi to bilo: vstati od mrtvih
Danes, Gospod, nas Cerkev vabi, da zremo v tvojo spremenitev na gori. Učenci so te bili vajeni zreti kot človeka, njim enakega. Slutili so, vedeli so, da je v tebi Nekdo več. Danes pa so te smeli uzreti na lastne oči. Na tvojo pobudo si jih vzel na samo, stran od množice, da si jim razodel bistveno. Obujajmo spomin na trenutke, ko smemo biti sami z Gospodom, daleč od hrupa vsakdanjosti, skrbi preživetja in delovnih obveznosti. Zahvaljujmo se Gospodu za srečanja v evharistiji, za trenutke molitve, premišljevanja … Pa naj Njegovo bližino čutimo ali pa zgolj slutimo.
Morda se kdaj zazremo v svojo šibko, padlo, grešno naravo. In trčimo ob svojo trdoto, nemoč. Se zavemo, da se ne moremo spremeniti na bolje, v to, kar vemo, da je prav. A danes odmaknimo ta pogled in se zazrimo v Kristusovo spremenitev. Spremenitev v to, kar je v resnici bil, kar je. V to s čimer me je prevzel, čigar moč je premaknila moje življenje, ki se mi je dal spoznati, ki se mi je želel približati, ki edini more spremeniti moje žvljenje, da bo Njemu po volji.Tvojemu veličastvu, Jezus, izročam svoje življenje, zlati svojo nemoč, šibkost in greh. Ob tem ko zrem tvojo veličino, hočem verovati, da si Ti tisti, ki me morem spremeniti, spreobrniti.
Jezus, vsemogočni in vse slave vredni, bodi moj Rešenik. Osvobodi me od greha, da te bo vsaka ped mojega življenja mogla poveličevati.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-D, s. Klara JarcFoto: Unsplash
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, sedemnajstega tedna med letom, 30. julija 2024
Jezus s priliko o ljujki in njivi nadaljuje prilike o semenu, ki ga seje sejalec. Zanimivo je, da je učencem razlagal o pšenici in ljuljki, a jih je še zanimalo kaj je mislil s to priliko. Ali jim zato ob koncu reče, da naj posluša, kdor ima ušesa za poslušanje?
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,36-43)
Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: »Razloži nam priliko o ljuljki in njivi!« In odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov, njiva je svet, dobro seme so otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobe, sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič; žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka pobira in v ognju sežiga, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele, in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je pohujšljivega, in tiste, ki delajo krivico; in vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«
Razloži nam priliko o “med žitom rastočim plevelom s strupenimi plodovi”. Tako bi zvenela prošnja učencev, če bi si pomagali z razlago v našem Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Po Jezusovi razlagi te prilike nam ostaja vprašanje pšenice in ljuljke v našem osebnem in skupnostnem življenju. Za kakšno ljuljko gre? Kakšen plevel s strupenimi plodovi raste v našem življenju?
Včasih si sicer želimo, da nečesa ne bi bilo, ampak je. So stvar, ki jih ne moremo izpuliti. Kako nam je, ko lahko samo čakamo konec sveta, ko bo Sin človekov vse uredil? Vseeno pa je dobro pogledati kaj lahko storimo že sedaj. Kje nam lahko pomaga Gospod s svojo milostjo, da se spreobrnemo?
Premišljujmo Jezusovo priliko. O čem govori nam osebno? Kaj pomembnega nam želi povedati?
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob tej Božji besedi?
Kaj nam je v času tega premišljevanja polagal v srce Jezus?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: YoungMin You, Remembrance
Foto: s. Polonca Majcenovič, Polja ob Iški
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo na praznik sv. Brigite (23. 7. 2024)
Okus po Božjem
Današnji odlomek o soli in luči je gotovo eden tistih, ki ga ob raznih molitvenih srečanjih slišimo pogosteje. Pa vendar se najbrž premalokrat zavedamo, kakšen dar je, da smemo kot Božji otroci v ta svet prinašati luč Božje bližine in sol Njegove ljubezni.
Prisluhnimo Božji besedi:
Iz evangelija po Mateju (Mt 5,13-16)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.
Ste se kdaj vprašali, kako sveti vaša luč? Sveti na vas kot žaromet, ki vas želi osvetliti, da bi prišli še bolj do izraza, ali pa luč sveti iz vas kot tiha pričevalka živega Kristusa? Ljudje, zlasti mladi, imajo izreden čut za to, da prepoznavajo pristnost človeka. Da opazijo ali oznanjajo sebe in Njega, ki nas je poslal oznanjat. So naša dejanja res v skladu z besedami, ki jih govorimo? Jezus nas spominja, da smo kot dediči nebeškega kraljestva, odgovorni za to, da ostajamo eno z Njim, ki je ljubezen. Le tako bomo namreč lahko v ta svet prinašali tisto luč, ki pričuje o upanju. In bomo kot dobra sol prebavljivi in užitni. Mi sami in vsa naša dela bodo imela okus po Božjem. Pečat tiste nesebične ljubezni, ki smo je danes ljudje tako zelo lačni.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Kako si želimo vstopiti v nov teden?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Modrina
Foto: Sol in luč
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, štirinajstega tedna med letom, 9. julija 2024
V tem odlomku evangelist opisuje, kako Jezus uresničuje svoj govor na gori. Najprej ozdravi z zlim duhom obsedenega človeka. V drugem delu opisuje Jezusov način delovanja med ljudmi.
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,32-38)
Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil hudi duh izgnan, je mutec spregovoril. Množice so se začudile: »Nikoli se ni videlo kaj takega v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.«
Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti.
Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.«
V sodobnem času znamo dokaj dobro poskrbeti za neme, slepe, psihično ali kako drugače bolne, kot je bilo to v Jezusovem času. Nemi ali kot beremo, mutec, je zaradi svoje nemosti živel zapuščen in odrezan od običajnega življenja in odnosov. Farizejem je prišlo prav, da je družba sprejela bolezni kot Božjo kazen. Njihov odziv na Jezusovo ozdravljenje zato ni mogel biti drugačen, kot je bil. Jezusova želja, da bi ljudje zaupali v Boga, ki je dober in močan ter ozdravlja bolezni, je ogrožala njihovo zamisel o družbi.
A Jezus gre dalje v mesta in vasi. Farizejsko nerganje ga ne ustavi. Ravna, kot so napovedovali preroki. Z ljudmi je usmiljen in mu je mar zanje, zato naroča učencem, naj molijo za delavce. Lahko si predstavljamo, kako težko je, kadar npr. kmet nima dovolj delavcev, da bi jeseni pobrali pridelke ali kadar ravnatelj ne dobi dovolj pedagoških delavcev.
___
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Hvala Ti, Jezus, izganjaš hudo, da bi mi bili dobro.
Ozdravljaš bolezni, da ne bi bili sami.
Mar ti je, ker veš, da potrebujemo Boga, izmučeni in razkropljeni.
Hvala Ti.
Glasba: Impro-G (s. Klara Jarc)
Fotografija: Ob Dravski kolesarski poti, 2022 (s. Polonca Majcenovič)
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne dajajte svetega psom in ne mečite svojih biserov pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo. Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki. Vstopíte skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo hodijo po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!«
V današnji Božji Besedi opazujmo Jezusovo skrb za nas. Skrb, da bi izbrali pot, ki vodi v življenje. Skrb, da bi ne zavrgli biserov, ki jih je Bog stkal in skril v naša življenja, v tvoje zivljenje, v moje življenje. Zahvalimo se za vse sveto, ki je v njem. Za življenje samo, za milost krsta, za Njegovo delovanje v nas: skozi Besedo, zakramente, odpuščanje … Zahvalimo se mu za Njegovo svetost, ki je ne drži zase tako, da se nas ne tiče, ampak jo preko Cerkve deli med ljudi. Zahvalimo se mu …
Jezus, hvala ti za tvojo skrb zame. Hvala, ker vztrajno iščeš poti do mojega srca. Hvala, da si zvest, kljub moji nezvestobi. Prosim te, naj me tvoja drža tako prevzame, da si bom želel vstopiti skozi ozka vrata in izbrati tesno pot. Hočem ti slediti z vsem srcem, ker ti tako močno hrepeniš po tem, da Ti pripadam. Naj me Tvoja želja gane in prevzame.
Hvala, da lahko vedno računam Nate. Bodi hvaljen in slavljen vekomaj!
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Govor na gori. Ob delavnikih ga prebiramo od 10. junija. Začel se je z blagri, končal se bo s priliko o hiši na skali. Govor na gori je standard krščanskega življenja in največ navedkov je prav iz tega dela Matejevega evangelija.
Iz svetega evangelija po Mateju
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«
Je popolnost torej v tem, da ravnam, kot sicer sploh ne bi? “Slišimo” sicer nekaj, samo Jezus pa nam “pravi”. Kakšna je naša izkušnja glede odnosa do sovražnikov? Najverjetneje ne bi želeli imeti opravka z nekom, ki nas sovraži, ne samo ne spoštuje, ampak SOVRAŽI, torej še enkrat: ne prenese, zaničuje, ogroža, napada … Raje čisto nič, le čemu bi takšnim namenili svoj čas in moči?
Beseda SOVRAŽNIK je močna. V njej najdemo SOVRAG-a, kar je starinski izraz za sovražnika. Sovražnik je nekdo, ki je v navezi z vragom. Tako ga doživljamo in tako dejansko je. Če to ne meji na norost, da bi ljubili takšne, in zanje molili.
Jezus želi drugačno popolnost. Popolni naj bomo na takšen način, kot je nebeški Oče. Nepredstavljivo, ampak dejstvo je neizpodbitno. Takšen je Božji načrt, mi pa, kakor želimo. Lahko gremo v tej smeri, ali ne.
Dovolimo si v tem premišljevanju Jezusovih besed stopiti globlje: sprašujemo, raziskujmo, spoznavajmo sebe in svoje trenutne drže do sovražnikov.
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Kaj želi od nas Gospod Jezus Kristus?
Zahvalimo se Gospodu za njegovo besedo in njegove spodbude.
Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing
Fotografija: s. Polonca, Pogled z Zabreške planine, 14. 7. 2024
-
Prinašati Kristusov mir
V današnjem evangeliju, na god apostola Barnaba, beremo Jezusova navodila apostolom glede oznanjevanja. Prav kakor oni, pa smo kot kristjani tudi mi poklicani in poslani, da v ta svet prinašamo Kristusov mir.
Iz evangelija po Mateju
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne
torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. (Mt 10,7-13 )
Jezusovo javno delovanje, je tudi čas prepoznavanja stisk ljudi, s katerimi se je srečeval. Stisk zaradi bolezni, nemoči, utrujenosti, zmedenosti. Ko se torej Bog sklanja k človeku, da bi mu bil blizu, trka tudi na naša srca. Kakor apostole nas kliče, da bi bili z Njim in hkrati, da bi darove, ki nam jih podarja, uporabljali za skupno dobro. Opremljene z njegovo ljubeznijo in njegovim mirom, nas pošilja med ljudi. Brez preračunljivosti. Tako se Božje kraljestvo približuje, podarja, gradi. Narediti prostor tej ljubezni je naloga vsakega kristjana. Kdor jo sprejme, bo namreč deležen Kristusovega miru, veselja in odrešenja.
Kot obdarovani, ljubljeni in poslani, prosimo torej Gospoda, da bi sredi izzivov vsakdanjega življenja, znali in zmogli živeti tako, da bomo zares pričevalci Kristusovega miru in se ljudje s katerimi se srečujemo, ne bodo bali odpreti vrat svojega srca Božji milosti.
Kaj v meni prebuja ta Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega
miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Impro-G
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, osmega tedna med letom, 28. 5. 2024.
Prvo Petrovo pismo nam sporoča pomembne stvari. Namenjeno je bilo prvim kristjanom, razseljenim po provincah Male Azije. Bili so dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz Božje naklonjenosti do vseh narodov. Malo manj kot 2000 let kasneje nismo več prvi kristjani, pa vendar se to, kar so bili oni: dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz božje naklonjenosti do vseh narodov. V tem duhu premišljujmo in molimo ob odlomku iz 1 Petrovega pisma:
Preljubi, po zveličanju so pozvedovali in o njem preiskovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti; preiskovali so, za kateri ali kakšen čas je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso zase, ampak za vas pripravljali, kar so vas zdaj učili ti, ki so vam oznanili evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes. To želijo spoznati celo angeli. Zato prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in popolnoma zaupajte v milost, ki se vam daje v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Pisano je: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«
To, kar je vznemirjalo preroke, želijo spoznati celo angeli. Kristusa. Kaj pomeni, da naj prepašemo ledja t.j. spodnji del hrbta ob ledvicah svojega uma? Kaj pomeni, da naj bomo trezni? Kaj pomeni, da naj popolnoma zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa? Veliko spodbud in vprašanj, ki nas kar vabijo, da se zazremo v svoje življenje in odnose, ter iščemo odgovore.
Potem nas Peter vabi naj se ne ravnamo po željah, ki smo jih imeli v nevednosti. Zdaj je čas za svetost. Bodite sveti, ker sem jaz svet.
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Kako je, kadar je naš um opasan, kako je, kadar smo trezni in kako je, kadar zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa?
V srcu se zahvalimo Gospodu za Njegovo besedo in njegove spodbude.
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Foto: Pot ob Iški, 2024, s. Polonca Majcenovič
-
V današnjem evangeliju po Marku vstopamo v domačnost odnosa med Jezusom in njegovimi učenci. V prostorje, kjer osebe, ki so si blizu lahko spregovorijo tudi o trpljenju in podarjanju, ki je sad ljubezni.
Tisti čas so šli z gore Jezus in njegovi učenci in šli skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede niso umeli, pa so se ga bali vprašati.
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti so pa molčali. Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji. In sedel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal. (Mr 9,30-37)
Ste kdaj razmišljali o tem, da se zastonjsko podarjanje začne tam, kjer je v odnosu med dvema osebama dovolj domačnosti, da sta lahko druga pred drugo preprosto to, kar sta? V odnosu, kjer ni strahu, kaj si bo drugi mislil, kako bo odreagiral, kako visoko na svojo lestvico nas bo postavil? To je prostorje poslušanja in spraševanja, veselja in skupno nošenje trpljenja, prostorje iskrenega pogovora.
Kljub temu, da so učenci hodili ob Jezusu, so na življenje še vedno gledali v luči preračunljivosti tega sveta in bolj kot na Boga računali nase, na svoje moči. Pogovarjali so se o stvareh, ki so človeku tako domače – kdo je bolj uspešen, bolj priljubljen, boljši … in se spraševali, kdo med njimi je največji.
Jezus pa njihov pogled vedno znova usmerja k temu, kar je bistveno. Na to, da veličina človeka ni v njegovi uspešnosti, temveč v nesebičnem podarjanju. To ne pomeni slepo pozabljanje nase. Pomeni, ostajati v Bogu, da bi v moči Njegove ljubezni lahko brezpogojno ljubili. In v tej ljubezni je dovolj prostora za vsakogar.
Morda pa se moramo prav zato, kakor otrok, ki ga Jezus postavi pred učence, pustiti najprej objeti tej zastonjski ljubezni. Samo iz izkušnje ljubljenosti namreč izhaja notranja svoboda človeka, v kateri ni primerjanja z drugimi, temveč prostorje nesebičnega podarjanja.
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 17. poglavja iz evangelija po Janezu.
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.
In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.
Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«
Slišali smo čudovite besede o slavi. Očetu pripada vsa slava in to daje Sinu. In Sin proslavi Očeta. Del te čudovite zgodbe je tudi vsak izmed nas, kajti v vrhuncu tega njunega podarjanja je to, da mi prejmemo večno življenje. Božja slava je Božje življenje v nas, večno življenje, ki ga daje naši revni človeški naravi. Sveta Trojica, hvala ti za večno življenje, ki ga živimo in je popolnoma tvoj dar. Hvala, da nam je bilo oznanjeno Tvoje ime, po katerem življenje prejemamo. Hvala, da je na svet prišel Tvoj Sin. In hvala za tiste, ki jih pošiljaš, da se Tvoje ime razodeva iz roda v rod. Hvala predvsem za duhovnike. Hvala za verne starše in botre. Hvala za vse druge oznanjevalce. Posebej se želim po imenu zahvaliti za vse, ki so Tvoje ime oznanili meni in ga še oznanjajo. Za vse, ki me spominjajo, da bi na Tebe nikoli ne pozabil. S tem me namreč po njih ohranjaš za večno življenje.
“Oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.”
Hvala za vero. Tvoj dar je, Sveti Duh. Slavim te, da je v moje srcu vera in te iskreno prosim: ohrani jo. Ne dovoli, da bi jo zapravil zaradi nepomembnih stvari, banalih vsakdanjosti, greha. Tvoj dar je. Z voljo, ki jo premorem, jo hočem čuvati, Ti pa jo ohrani. Naj me ne skrbi, ko je vera šibka. Šika vera je dovolj za Tvojo vsemogočnost. Zanjo se ti zahvaljujem. Ti jo boš okrepil, ko bo taka tvoja volja. Daj mi vero, ki se bo zmogla obrniti k Tebi, ki bo znala moliti. To mi zadošča. In to zadošča, da mi daješ dar večnega življenja.
Hvala za vero, Sveta Trojica.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-aC, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, 6. velikonočnega tedna, 7. maja 2024.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.
Svetega Duha prosimo, da moli v nas.
Odlomek, ob katerem bomo premišljevali in molili je del evangelija po Janezu, ki razlaga kako deluje Duh. Namen Duha je, da nas povezuje z Bogom. Ves čas, odkar je Jezus odšel k Očetu, in do našega odhoda k Očetu, je z nami Duh. Z njim že zdaj živimo večno življenje, ki zaradi te povezanosti ni nekaj oddaljenega ali skritega v prihodnosti. Prisluhnimo odlomku.
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,5-11)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Učenci so žalostni, ker Jezus odhaja. Zato ga niti ne vprašajo kam gre. A Jezus govori resnico. Njegov odhod k Očetu pomeni Prihod Duha v naše srce in deloval po nas. Tako se nadaljuje, kar je Jezus začel, delal in živel.
Pomislimo kaj je tisto, po čemer prepoznavamo delovanje Duha v našem življenju in življenju naših bližnjih? Poskušajmo se samo prepustiti se Duhu v tej molitvi, da bomo lahko zaznali svoje odgovore.
___
V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli smo imeli. Kaj je prebudilo našo pozornost?
Prosimo Duha, da bi prebival v nas in nam podaril darove, ki jih potrebujemo, da bi to zemeljsko življenje živeli v tesni povezanosti z Bogom.
Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing
Fotografija: s. Polonca, Pag 2021
-
V nagovorih, ko se Jezus pred svojim trpljenjem poslavlja od svojih učencev, je tudi obljuba, da bo po svoji vrnitvi k Očetu, poslal Svetega Duha. Obljublja svojo zvestobo in priprošnjo pri Očetu, obljublja nam mir, ki nam ga svet ne more dati.
Iz evangelija po Janezu
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: »Odhajam in pridem k vam.« Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. Zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več toliko govoril z vami, vladar sveta namreč prihaja. Meni sicer ne more nič; vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da tako delam, kakor mi je naročil Oče. (Jn 14,27-31)
Jezus, ki se iskreno veseli svoje vrnitve k Očetu, nam hkrati obljublja Svetega Duha. Svoj mir polaga v naša srca, da se ne bi bali, temveč bi, kakor tisti, ki so od vekoma ljubljeni, prehodili pot vere v zaupanju in podarjanju. Vabi nas, da bi kakor On, izpolnili poslanstvo, ki nam ga daje Oče. In kako v hrupu tega sveta ostajati čuječi za Očetovo besedo? Bog se v moči Svetega Duha sklanja k človeku, odpira naše notranje uho za Besedo, ki te prevzame od znotraj. Povsem naravno je, da beseda ljubljene osebe v tebi prebudi življenje in vabi v dialog. Nosiš jo v sebi, kakor dragocen pečat ljubezni. Želiš jo živeti. Zato v domačnosti tega odnosa z Očetom lahko kakor Marija vedno znova izrečemo svoj DA, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob Očetu se torej učimo ljubiti, zato nesebična podaritev v ljubezni vedno prinaša mir, tisti mir, ki nam ga svet ne more dati.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
Foto: Unsplsh (https://unsplash.com/photos/christ-redeemer-covered-with-clouds-at-daytime-vV1a1Leq-dQ)
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Janezu.
Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je hodil v templju po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. O meni pričajo dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Jaz jim dam večno življenje: in ne bodo se pogubile nikoli in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Sredi velikonočnega časa se srečamo s podobo Dobrega pastirja. Podoba pastirja ima pomembno mesto že v Stari zavezi. Prav tam pa tudi že srečamo razlago, da so med nami dobri in slabi pastirji. Takšni, na katere se lahko zanesemo, jim lahko zaupamo. In takšni, ki svoje naloge ne upravljajo, ampak nad zaupano čredo gospodujejo na način, da jo le izkoriščajo, zanjo pa ne poskrbijo.
Jezus sebe opiše kot Dobrega pastirja. Prav današnji odlomek zelo dobro razloži, v čem je vir te dobrote: On pozna svoje ovce. Pozna njihova čutenja, potrebe, želje, strahove. Poglobimo se danes v to misel. Zavedajmo se, da je prav sedaj v tej molitvi ob nas Jezus, ki me pozna v globino duše in duha. Prepustim se Njemu, ki me gleda z ljubeznivim pogledom. Njemu, ki za stanje moje duše daje svoje življenje, da me rešuje mipred volkovi, ki bi me radi raztrgali.
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Hvala, Jezus, da me gledaš s pogledom, ki ne obsoja. Ta pogled me privlači in vabi, da bi hodil za teboj, da bi ti za vedno ostal blizu, da ne bi preslišal nobene Tvoje besede. Prosim te za dar, da bi te vse svoje življenje poznal kot Odrešenika, Dobrega pastirja. Naj ti z vsem srcem sladim in skupaj s teboj gradim Cerkev, za katero si Ti dal svoje življenje.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
Foto: Risba nekega veroučenca, foto: s. Ema Alič
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. velikonočnega tedna, 16. aprila 2024
Pokrižamo se V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.
___
Svetega Duha prosimo, da moli v nas.
Iz evangelija po Janezu
Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«
Kaj boš naredil? Ne: kdo si? Kdor ima izkušnjo tega, da je njegovo delo bolj pomembno kot on sam, se zlahka vživi v Jezusa. A Jezusa to ne zmede. Ve, da je njegovo poslanstvo biti kruh, ki daje življenje.
Ustavimo se v tej molitvi in premišljujmo kdaj smo nazadnje iz srca prosili Jezusa: “Daj nam vselej tega kruha!” Kdaj smo šli k njemu in nas je nasitil? Ali verujemo vanj in zato nismo nikoli žejni?” Kadar je Jezus naša hrana, imamo vse. Se mu znamo prepustiti in ga zaupno sprejeti?
___
V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale. Kaj je prebudilo našo pozornost?
Zahvalimo se Gospodu Jezusu za milost te molitve.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
___
Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina
Fotografija: https://www.pexels.com/photo/person-holding-bread-with-white-background-3943189/ -
V času Jezusovega javnega delovanja je judovski oblastnik, ki mu je bilo ime Nikodem, ponoči prišel k Jezusu. Vedel je, da lahko Jezus to, kar počne, dela le, ker je Bog z njim. Prišel je torej, da bi mu prisluhnil kot učitelju.
Iz evangelija po Janezu
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?«
Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo, in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes. Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.«
Srečati se z Učiteljem v času, ko sem lahko sam pred njim. Ko me mnenja drugih ne bodo vlekla zdaj na eno zdaj na drugo stran. Ko se bom lahko prepričal, kdo osebno je zame Jezus.
Toda ali imam pogum preprosto priti k Njemu? Se srečati z Njim na štiri oči? Dovoliti, da me morda Njegova beseda preseneti, izzove?
Nedvomno je Nikodema nek notranji vzgib močno vlekel k Jezusu. Tvegal je in se odpravil k Njemu. Potem pa ga ta preseneti z mislijo, da se je potrebno znova roditi. Predstavljate si razumnega moža zrelih let, ki mu nekdo reče, da se je potrebno znova roditi? Ali pa sebe?
Ne preseneti nas, da se tudi Nikodem, kakor Marija, sprašuje: kako se bo to zgodilo?
Nekje v globini srca se vsak človek zaveda svoje majhnosti in omejenosti. Tega, da obstajajo naloge, ki ga presegajo. Takrat vedno stojimo na razpotju. Bomo rekli, to ni mogoče. Jaz tega ne zmorem. Ali pa bomo verovali in bili priče Božjega delovanja v nas in v svetu. Vsako rojstvo novega človeka se lahko zgodi le v moči Svetega Duha, ki nam ga podarja Vstali Gospod. Prosimo torej za dar vere, za Svetega Duha, da bi bila naša srca odprta za to novo – Božje življenje v nas. Nenazadnje je prav vera tisti dar in most, po katerem bomo nekoč prišli v nebesa.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 20. poglavja iz evangelija po Janezu.
Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.
Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«
Draga Marija, kako velika je tvoja žalost! Tvojih oči niso zastrle le solze. Pogled ti zamegljuje obup, ker si izgubila Njega, ki ti je dal nov pogled na svoje življenje. Dal mu je smisel in smer, ki je polna upanja vodila naprej. Zdaj si izgubila Njega in izgubila si smer za nov korak.
Hvala, draga Marija Magdalena, ker nas spominjaš, da je vsaka naša žalost v svoji globini strah, da bi izgubili Kristusa, da bi živeli brez Njega.
Kristus, pošlji nam Svetega Duha, da bi te ugledali, da bi doumeli, da te ni mogoče izgubili. Od tebe nas nič več ne more ločiti. Ne življenje, ne smrt, ne sedanjost, ne prihodnost, niti greh ne, saj si ga premagal. Ni potrebno, da se te bolestno oklepamo, saj prebivamo v Tvojem prebodenem srcu.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
- Mostrar más
