Episodios
-
"Sem ženska, ki je popolnoma uničena, in ne vem, kako se bom znova sestavila. Stara bom 72 let in nisem prepričana, da bom še živela tako dolgo, da bi si opomogla od tega," je na sodišču ob sojenju nekdanjemu soprogu povedala Francozinja Gisèle Pelicot. Dominique Pelicot je namreč svoji ženi med letoma 2011 in 2020 v hrano in pijačo vmešaval uspavalne tablete, nato pa novačil moške, da so jo posiljevali. Pri tem naj bi sodelovalo več kot 70 moških.
V skladu s francosko zakonodajo bi sojenje lahko potekalo za zaprtimi vrati, a je Gisèle Pelicot zahtevala, naj bo sojenje javno, saj je s tem dejanjem želela opogumiti druge ženske in pokazati, da se žrtvam ni treba sramovati. Na sodišču je povedala: "Ko si posiljena, te prevzame občutek sramu, ampak sram bi morali čutiti storilci, ne pa me." Poudarila je, da njen namen ni samo razkriti grozot, ki jih je preživela, ampak tudi opogumiti vse žrtve, naj prekinejo molk in se osvobodijo sramu ter zahtevajo pravico.
In se sprašujem – je res? Je sram resnično tam, kjer bi moral biti, ko govorimo o nasilju nad ženskami?
Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami vsakič znova spremljajo tudi številni očitki, da z eksplicitnim govorom o nasilju nad ženskami diskriminiramo moške in zanemarjamo problem nasilja nad moškimi. Gre za vseprisotne očitke, ki jih tisti, ki se z nasiljem nad ženskami sistematično ukvarjamo, prejemamo ves čas. Vsakič znova tudi pojasnimo, da takšne trditve nikakor ne držijo, kajti vsi tisti, ki se borimo proti nasilju nad ženskami, se tudi sicer borimo zoper vse oblike nasilja, ne glede na spol žrtve. Vsakič znova tudi poskušamo pojasniti, zakaj je tako pomembno posebej in eksplicitno opozarjati na problem nasilja nad ženskami, ki ga razumemo kot širši družbeni problem in kot eno hujših oblik kršenja človekovih pravic.
Statistično gledano, ženske v največji meri doživljajo oblike nasilja, kot so intimnopartnersko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje, posilstvo, prisilna poroka, pohabljanje spolnih organov, nasilje, povezano s kršenjem reproduktivnih pravic, družinski in intimnopartnerski umori ter trgovina z ljudmi. Gre za oblike nasilja, v katerem so ženske žrtve v več kot 80 odstotkih, povzročitelji tovrstnih kaznivih dejanj pa pretežno moški. Že statistika pove, da nimamo opraviti samo s posamičnimi primeri nasilja, ampak gre za družbeni problem, ki v nesorazmerno večjem deležu prizadene ženske.
Z raziskavami so ugotovili, da je nasilje nad ženskami družbeni problem. Pri tem gre za oblike nasilja, ki niso naključne, ampak so odraz sistemskih in družbenih neenakosti, ki izhajajo iz še vedno prisotnih patriarhalnih struktur, ki na subtilen in prikrit način ostajajo del našega družbenega delovanja in prepričanj. Povezane so s spolnimi stereotipi, normami, ki dopuščajo takšno nasilje, in strukturami moči, ki ženskam omejujejo možnosti za zaščito in pravico. To nasilje je globoko zakoreninjeno v družbenih in kulturnih sistemih ter pogosto ostaja nevidno ali celo sprejeto kot "normalno". Ženske, ki doživljajo nasilje, pogosto občutijo krivdo in sram, medtem ko storilci nemalokrat uživajo zaščito družbenega molka ali celo družbene podpore.
Spomnimo se samo na javni protest pred ljubljanskim sodiščem, ko je potekalo sojenje domžalski peterici za skupinsko posilstvo mladoletnega dekleta. Nekaj ljudi je prineslo transparente, na katerih so žrtev z imenom in priimkom obtoževali, da laže, in jo tako postavili na javni sramotilni steber. Tudi v primeru Gisèle Pelicot, pri katerem so organi pregona v javnosti povedali, da imajo posnetke zlorab, Dominique Pelicot pa je zlorabe tudi priznal, najdemo skeptike, ki javno dvomijo o tem, da gospa ni ničesar vedela, in jo obtožujejo sodelovanja pri zlorabah.
Takšni odzivi so del širšega vzorca, ki ga pogosto spremljajo družbeni molk, relativizacija in celo iskanje opravičil za povzročitelje. Ničkolikokrat namreč slišimo komentarje, ki nasilna dejanja opravičujejo s "patološkimi" značilnostmi storilcev – od duševnih motenj do alkoholizma in "težke preteklosti" – ali celo prelagajo odgovornost na žrtev: "Zakaj ni odšla? Zagotovo je nekaj naredila, da je to sprožila?"
Še več, številni, ki vedo za nasilje, izberejo tišino. Zakaj? Ker je to najmanj nelagodno. Ker nas pogovor o nasilju prisili v odgovornost – da ne moremo biti le pasivni opazovalci. Tako nasilje ostaja ujeto med štirimi stenami, skrito v neizrečenih zgodbah in družbenem molku, storilcem pa omogoča nadaljevanje zlorab. Največji zaveznik nasilja in povzročiteljev nasilja je ravno tišina.
Ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami se je zato pomembno vprašati, ali smo kot družba dovolj odločni v prekinjanju tišine in graditvi prostora, v katerem ljudje, ki so preživeli ali preživljajo nasilje, dobivajo jasna sporočila, da niso krivi zanj in da je za nasilje odgovoren izključno tisti, ki ga je povzročil.
Zato naj to kolumno sklenem z zahvalo. Zahvalo Gisèle Pelicot in vsem tistim, ki ob nasilju niso tiho. Kajti noben zakon ne bo zmožen zaščititi žrtve, če se bomo posamezniki in družba ob nasilju obračali stran in ne bomo zmožni povzročiteljem postavljati jasnih mej.
Posebej govoriti o nasilju nad ženskami zato pomeni, da je jezik jasen, da je jasno, da za doživeto nasilje ni odgovorna žrtev, da je nasilje izbira in da mora sram ostati tam, kamor spada. Pri povzročiteljih.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Naj se najprej ozrem v preteklost. Na reševalni zazvoní telefon. Huda prometna nesreča v okolici Ljubljane, udeležena osebno vozilo in avtobus. Po poročanju prič gre za huje poškodovanega otroka, ki je še vedno v vozilu. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica paničnih ljudi. Dve leti star otrok je negibno ležal spredaj pod armaturno ploščo. K sreči je dihal. Utrpel je hudo poškodbo glave in prsnega koša. Oče je sedel na voznikovem sedežu, nepoškodovan, vidno alkoholiziran in žaljiv do ekipe in ljudi, ki so hoteli pomagati. Ni zmogel sam iz avtomobila. Deček je na srečo preživel. Če bi bil pripet v otroškem sedežu, bi jo verjetno odnesel brez poškodb. Očetu je test alkoholiziranosti pokazal 2,6 promila. To je samo ena od številnih z alkoholom povezanih zgodb, ki so me tako ali drugače zaznamovale. Ne samo mene. To niso samo številke statističnih poročil. Vsaka od teh zgodb ima za seboj ime in priimek, življenjsko zgodbo, družino in prijatelje.Ko se sprehodimo po statističnih podatkih prometnih nesreč v Sloveniji, nas zadene mračna resničnost: vozniki pod vplivom alkohola še vedno predstavljajo pomemben delež povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom. V letu 2023 so bili povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola odgovorni za 1507 prometnih nesreč, pri čemer je umrlo 21 udeležencev oz. 24 odstotkov več kot v letu 2022.Kaj to pove o nas kot družbi? Smo izgubili stik z realnostjo nevarnosti, ki jo alkohol prinaša, ali pa smo postali ujetniki neke poveličevane predstave o pogumnem Slovencu, ki »še vedno lahko pelje« po treh kozarcih vina?Ruska ruleta v tem kontekstu ni le prispodoba za neodgovorno vedenje za volanom, ampak zrcali tudi izkrivljeno miselnost, ki prevladuje med tistimi, ki podcenjujejo posledice. Gre za preizkus, kdo lahko spije več in še vedno ohrani iluzijo nadzora nad vozilom in svojim življenjem. Resnica pa je, da to ni tekmovanje, temveč izzivanje usode. Voznik, ki se odloči sesti za volan pod vplivom alkohola, se ne igra le s svojim življenjem, ampak tudi in največkrat z življenji drugih.Dejstvo pa ostaja – statistike ne lažejo. Odnos do alkohola in vožnje ni le stvar kaznovanja, ampak tudi spremembe miselnosti. To ni le vprašanje osebne odgovornosti, ampak vprašanje kolektivne kulture, ki postavlja življenje pred obred pijanosti.Od lanskega poletja je v vseh novih modelih avtomobilov, ki so naprodaj v Evropski uniji, obvezna serijska vgradnja vmesnika, ki omogoča lažjo namestitev alkoholne ključavnice. To seveda tudi jasno kaže, v katero smer gre razmišljanje Evropske komisije v prihodnosti. Alkoholna ključavnica ni nič drugega kot standarden alkotest. Pred zagonom vozila je treba pihniti v cevko, ki je povezana z analizatorjem prisotnosti alkohola v krvi. Možnost uvedbe teh je zajeta v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2023−2030.Na preizkusu so tudi kompleksnejši sistemi, ki prek kamere analizirajo voznikove gibe, odziv zenic in zrak v vozniški kabini.Kaj torej storiti? Potrebujemo več kot samo zakone in globe. Potrebujemo spremembo v vrednotah. Družbene norme, ki poveličujejo opitost, je treba nadomestiti s spoštovanjem treznosti, z odgovornostjo, ki ceni življenja bolj kot dokazovanje, kdo lahko več spije. Promocija varnih prevoznih alternativ – kot so taksi službe, javni prevoz ali dogovorjeni trezni vozniki – mora postati samoumevna. Ne morem mimo akcije Čista nula − čista vest, ki jo organizira Zavod varna pot, ki se že leta trudi z ozaveščanjem o večji varnosti v cestnem prometu in s spodbujanjem k tej. Stiske ljudi, reševalcev in naključnih mimoidočih, ki so priče prometnih nesreč, v katerih so bili ljudje huje poškodovani ali so umrli, so neopisljive. Ko vidiš mlado mamico na sprednjem sedežu, pri čemer so poškodbe nezdružljive z življenjem, otroka, ki ga je zaradi malomarnosti staršev, ker ga v otroškem sedežu niso pripeli, vrglo iz vozila. Gre dejansko za uboj na najbolj banalen možen način. Paradoksen primer, ko se povzročiteljem v očeh vidi, da bi radi prevrteli čas nazaj, popravili nepopravljivo. Žal ne gre. Nekateri se s kruto realnostjo srečajo šele naslednji dan, ker so bili v času nesreče tako opiti, da se dogodka ne spomnijo. Odločitev je vaša. Jaz raje izberem življenje.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
¿Faltan episodios?
-
Vsakodnevno življenje je večinoma znosno, toda potem pride tisti en dan v tednu, ko si moram oprati lase. Takoj moram razjasniti, da je umivanje las zame čustveno in eksistencialno do obisti stresna stvar, ker je povezana z zelo globokim strahom pred nedeljami zvečer. Nedelje zvečer so resnično nekaj, s čimer se nočem spopadati, ko je ulica zunaj tako prazna in črna, ko so nohti pogriženi, ure pa hkrati minevajo prehitro in prepočasi. Ko pomislim na nedeljo zvečer, pomislim na umivanje las v veliki kopalni kadi, na zoprn zvok sušilnika za lase, v katerega so se mi vedno zapletali prameni las, na preoblačenje postelje ter pipravljanje oblek za naslednji dan, ki je vselej sledilo temu zoprnemu obredu. V nov teden sem vedno želela vstopiti čista. Tako čista, kot se le da.
Takrat sem bila še otrok, obremenjena večinoma s stvarmi, omejenimi na mojo otroško sobo - kam sem dala barvice, ali mi je sestra spet ukradla nogavice, ali je zmanjkalo bombonov, ali je mami jezna ali utrujena ali žalostna, ali mi je za posteljo padla najljubša zapestnica, ali je črna packa v kotu stropa smrtonosni pajek ali smrtonosna plesen.
V bistvu pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da je otroštvo brezskrben čas. To vsekakor, glede na stanje sveta, velja le za izbrance in celo kadar so relativne zunanje okoliščine normalne in mile in živimo na koncu sveta, kjer ne divja vojna, kjer je dovolj hrane v hladilniku in kjer lahko izbiramo, ali bomo šli v park ali na uro klavirja, odraščanje ni mala malica. Moje otroške nedeljske skrbi so bile majhne le na videz. Morda sem sovražila nedelje, ker me je od ponedeljkove hoje do stavbe, kamor sem hodila v šolo, znova ločeval le kratek spanec. Kot otrok sem imela epilepsijo, kar je pomenilo, da niti dežela sanj zame ni pomenila odrešitve pred nedeljsko anksiozo.
Lahko da bom imela v spanju epileptični napad. Ampak morda nedelje zvečer nisem marala tudi zato, ker naslednji dan nisem želela v šolo. Nisem želela nazaj tja, kjer sem se počutila kot E. T. vesoljček, kot čudakinja, tarča posmeha. Kar sem seveda velikokrat bila.
Kot otrok sem bila obsedena z E. T. vesoljčkom. Ob filmu sem točila krokodilje solze, imela sem E. T. vesoljček kolo, čelado, ščitnike, obesek za ključe, majico, knjigo, slikanico, plakat, plišasto živalico. Zakaj bi bil otrok tako obseden z nezemljanom, ki se na vsak način skuša vrniti domov? Vedno sem imela rada svoj dom. Zavetje svoje otroške sobe. Zdaj, kot odrasla, sem se nekoliko sprijaznila s prihodom nedelje zvečer. Včasih čutim težko tesnobo v želodcu, a se poleže, če grem na sprehod ali naredim nekaj dihalnih vaj pred ogledalom. V otroštvu pa sem resnično trepetala pred vsakim novim tednom, ko bom morala nazaj med ljudi, v resnično življenje, stran od doma, ven iz svojega kokona, stran od svojih sten, porisanih z mačkami in rožami in srčki, kjer je varno, kjer me nihče ne zbada, lovi po igrišču ali za menoj vpije grde besede in se ne zjokam na stranišču. Ne želim si nazaj v tiste ure, ko sem posedala ob oknu in opazovala kako zunaj pojenja jesensko modra svetloba in se ena za drugo prižigajo ulične luči.
Nekateri ljudje bi radi ohranili otroka v sebi. Jaz bi rada ohranila vesoljko v sebi. Pa ne, da si želim, da bi me bilo še kar naprej vedno strah zunanjega sveta. Ampak kako lepo bi bilo opazovati Zemljo od daleč, vse ljudi kot drobne pikice nekje v daljavi, daleč stran od vseh žalosti in obžalovanj. Nikoli ne bom izvedela. O tem razmišljam ob nedeljah zvečer.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija. -
Sprememba cen je za potrošnike ena najbolj spremljanih tem. Previsoka rast cen vpliva na nezadovoljstvo kupcev, saj rast dohodkov skoraj praviloma zaostaja za hitrostjo rasti cen oz. se dohodki uskladijo z zamikom. Prenizka rast cen pa je na drugi strani signal, da gospodarstvu ne gre dobro, ker ne more povišati cen, prav tako pa na davčne prilive in javne finance pozitivneje vpliva nekoliko višja inflacija kot pa prenizka ali pa celo znižanje cen. Posamezniki tudi raje primerjamo absolutne zneske kot pa relativne oziroma nam nominalna rast dohodkov pomeni več kot realna kupna moč, ki meri razliko med dohodki in spremembo cen.
Slovenija je sprejela evro že januarja 2007, prva izmed novih držav članic EU. Praviloma imajo države, ki sprejmejo evro, nižjo inflacijo, zato spremljamo tudi relativna gibanja cen v enotnem valutnem območju, ki ga sestavlja 20 držav članic območja evra. V Sloveniji oktobra nismo imeli ne inflacije ne deflacije, torej se cene niso spremenile: to je velika redkost. Od sprejema evra, ki ga imamo že skoraj 18 let, je bilo le pet mesecev, ko se cene na letni ravni niso spremenile; 33 mesecev so upadale, 82 odstotkov časa pa so naraščale. Pri spremljanju inflacije moramo imeti v mislih, da obstajata dve opredelitvi inflacije in 4 različna obdobja, v katerih spremljamo spremembo cen.
Pogled domačih porabnikov kaže sprememba cen življenjskih potrebščin, pogled spremembe cen v okviru državnih meja pa harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin. Med njima dolgoročno ni velikih razlik, vendar lahko v nekaterih mesecih vendarle nastanejo. Letna inflacija je v obeh primerih znašala 0 odstotkov. Če torej analiziramo našo kupno moč v okviru naše tipične košarice potrošnje, je sprememba cen življenjskih potrebščin primernejša metodologija. Ko pa primerjamo spremembo cen med državami, je harmoniziran indeks cen prava izbira.
Med štirimi različnimi obdobji, v katerih spremljamo spremembo cen, je najpogostejša inflacija na letni ravni, torej sprememba cen v tekočem mesecu glede na isti mesec lani. Druga je mesečna inflacija, ki kaže spremembo cen glede na prejšnji mesec. Ker se nekateri izdelki ali storitve v določenih mesecih bolj dražijo ali cenijo kot v preostalih, se mesečna inflacija pogosto zelo spreminja in spreminja tudi predznak. Tretji pogled je pogled na spremembo cen glede na začetek leta oz. december prejšnjega leta. Praviloma je rast cen ob koncu leta višja kot na začetku. Vseeno pa v prvem polletju cene po navadi naraščajo hitreje kot v drugem, ker jih trgovci in drugi ponudniki storitev pogosteje uskladijo v 1. polovici leta kot v drugi. V četrtem obdobju se inflacija v večmesečnem obdobju aktualnega leta primerja z inflacijo v istih mesecih v prejšnjem letu. To konkretno pomeni, da so bile oktobra letos cene za tipičnega porabnika morda res enake kot oktobra lani, vseeno pa so se v prvih 10 mesecih v povprečju povečale za 2 odstotka glede na deseti mesec v lanskem letu.
Kaj je najbolj prispevalo k odsotnosti oktobrske inflacije na letni ravni? Poenostavljeno bi lahko rekli, da predvsem nižje cene električne energije zaradi spremembe pri obračunavanju omrežnin pri gospodinjstvih in nižje cene naftnih derivatov. Cene blaga so se v letu dni znižale za 1,6 odstotka, cene storitev pa so še vedno hitro naraščale, in sicer za 3,2 odstotka. Ker tipični slovenski kupec za blago nameni dvakrat večji delež porabe kot za storitve, inflacije ni bilo. Naj kot zanimivost že dodam, da cene nepremičnin, ki že vrsto let močno naraščajo, niso vštete v inflacijo v Evropi, so pa na primer v ZDA. Razlog je, da je to investicija, ki ne pomeni tekoče porabe. Poleg tega ima vsak posameznik svojo lastno inflacijo in premožnejši ljudje več svoje tekoče porabe namenijo storitvam, manj pa blagu, dohodkovno šibkejši pa nasprotno. Tako bi celo lahko rekli, da so bile cene oktobra letos za dohodkovno šibkejše osebe nižje kot oktobra lani, za premožnejše pa so cene narasle.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Prepih je nova radijska kolumna na Valu 202. Soustvarjajo jo štirje pronicljivi in kritični opazovalke in opazovalci naše družbe:Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije,Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja,Primož Velikonja, reševalec iz Zdravstvenega doma Kočevje inJasna Podreka, sociologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Na sporedu vsak četrtek ob 14h.
