Episodit
-
Tadej Droljc vrtinči elektronsko glasbo in z računalnikom ustvarja avdiovizualne kompocizije. Predstavlja jih po vsem svetu. Med drugim je sodeloval na znamenitem festivalu Ars Electronica, na cannskem Marché du Film, Semibreve, Node, Sonica Glasgow itn.
Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj, kakršna je denimo nagrado Edigma-Semibreve, pa Lumen Prize Students Award.
Sicer pa je doktor znanosti. Doktorski študij o avdiovizualni kompoziciji je zaključil na Center for Research in New Music na britanski univerzi v Huddersfieldu, kjer je nato tudi poučeval računalniško kompozicijo.
Pri tem je morda nenavadno, da pri svojem delu ne uporablja not, oziroma jih niti ne bere, toda prav res nenavadno, če že ne čarobno pa je spremljati zvočne in vizualne strukture, ki nastajajo izpod njegovih računalniških tipk.
»Vizualno in zvočno me zanimajo bolj organske zadeve, ki izhajajo iz naravnih organskih procesov, hkrati pa zelo rad kršim te pravila. Ta svet je mik nerealnega in organskega.«
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Anže Zorman, Tadejev kolega z Radia Študent in dober prijatelj.
-
Špela Vintar se s sprego tehnologije in prevajanja ukvarja že dobri dve desetletji. Prav v zadnjem času še posebej skrbno bedi nad interdisciplinarnim magistrskim programom Digitalno jezikoslovje. Posadila je seme zanj in zdaj raste že drugo študijsko leto.
Najbrž je že iz tega razvidno, zakaj ji kolegi pravijo kar Ronaldo terminologije.
Špela je namreč študiju angleščine in nemščine ter prevajanja primešala še prevajalske tehnologije, diplomirala iz računalniško podprtega prevajanja, zatem odšla v tujino, kjer je delovala na nemškem institutu za umetno inteligenco, in pri nas opravila doktorat o uporabi vzporednih korpusov za računalniško podprto ustvarjanje dvojezičnih terminoloških virov.Za seboj ima ogromno zanimivih in pomembnih projektov. Med drugim je gradila tudi prvi korpus slovenskega znakovnega jezika, torej, jezika, ki ga uporablja gluha skupnost. V njem je sodelovala tudi Marjetka Kulovec, ki je pod Špelinim mentorstvom doktorirala in s tem postala prva gluha doktorica znanosti v Sloveniji.
Špela kljub silnemu napredku umetne inteligence verjame, da ukvarjanje z jeziki in učenje tujih jezikov ne bo kar izginilo, saj so to človeške dejavnosti, ki niso zgolj utilitarne, ampak imajo širši in globlji, družbenokulturni in tudi umetniški pomen. »Mislim, da vsekakor še ostaja perspektiva za človeka.«
-
Puuttuva jakso?
-
Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki.
Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.
Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja.
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah.
Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije. -
Peter Andolšek je najboljši mladi astronom na svetu. Obiskuje četrti letnik Bežigrajske gimnazije in medtem ko se pripravlja na gimnazijski finale, torej maturo, doma pomaga staršem pri kmečkih opravilih. Hkrati pa sega v prenesenem pomenu proti zvezdam. Letos poleti je namreč postal skupni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike, pri čemer je zmagal v dveh od treh kategorij: v astronomskih opazovanjih in obdelavi astronomskih podatkov.
Kar zadeva nagrade, je Peter zvezdnik najboljše vrste. Tako lahko imenujemo tiste, ki jih zvezde ženejo k temu, da bi čim bolj natančno spoznali svet okoli sebe, še toliko bolj pa tistega nad nami. Zlato medaljo na olimpijadi je prejel že tretje leto zapored.
-
Iztek leta je čas, ko se opravljajo bilance na več področjih, je pa tudi čas, ko zadnji krog teče projekt Besede in kretnje, katerega pobudnica in vodja je Simona Klemenčič. Kot sama pravi, so besede leta presek časa v družbi. Če se ozremo na besede leta ali kandidate zanje nazaj, kot sama pravi, se bomo spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se zavedeli problema mikroplastike, kovida ... »Večne besede, kot so mir, ljubezen in podobne, so sicer lepe in močne, vendar to niso besede leta.«
A Simona Klemenčič ne ustvarja le zgodovinskega spomina z besedami, predvsem veliko raje sama koplje po njihovi preteklosti - njeno delo je osredotočeno na slovar slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se posveča predvsem etimologiji, torej izvoru in pomenu besed. Je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, raziskovalka v Leksikološki sekciji ter profesorica na oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na filozofski fakulteti.
Poleg svojih raziskav Simona Klemenčič posveča pozornost tudi lingvističn olimpijadi, hkrati pa preseneča s svojim neverjetnim jezikovnim znanjem. Govor ali pa se še uči namreč kar 20 jezikov, med katerimi najdemo tudi esperanto. In nazadnje, a nič manj pomembno, je dejstvo, da je tudi avtorica romana z naslovom Hiša brez ogledal.
-
Urška Centa je začela plesati še pred vstopom v šolo, danes je ena najbolj prodornih plesnih ustvarjalk, ki ples združuje tudi z glasbo. Prav v tej kombinaciji jo v zadnjem času lahko zasledimo predvsem kot markantno plesalko in pevko v zasedbi Sentido project.
Zamisel zanjo je razvijala, odkar se je vrnila iz Madrida, kjer je študirala flamenko, in se ob tem zelo aktivno vključevala v tamkajšnje kulturno dogajanje. "Večinoma sem preživljala čas na različnih jazzovskih dogodkih," se spominja Urška Centa, plesalka, koreografinja, pedagoginja, producentka ter avtorica številnih s plesom povezanih projektov.Od leta 2017 živi v Sloveniji, kamor pa duha flamenka ne vnaša po principu "kopiraj in prilepi", temveč ga razvija v stiku z lokalnim. Pri tem ravno kulturno poreklo in tudi svojo fizično drugačnost čuti kot pomembna vira svoje ustvarjalnosti, kar pa je sporočilo, ki ga vliva tudi svojim učencem. Svoje znanje jim seveda prenaša s spoštovanjem do forme in zgodovine flamenka, a jih pri tem umika od zasledovanja stereotipov in kulturne apropriacije ter toliko bolj zbližuje z umetnostjo giba, ki iz flamenka izhaja, in tehniko nenehnega urjenja sebe v plesu.
-
Strašno hudemu Zvonetu Černeliču je bilo kmetovanje tako rekoč položeno v zibko. Odrasel je na kmetiji in povsem razumljivo je bilo, da bo z delom na njej tudi nadaljeval. Po končani srednji kmetijski šoli si ni mogel predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. In tudi ni. Le da se je že kmalu po vstopu v odraslo dobo osamosvojil, z ženo kupil bližnjo kmetijo in 2,5 hektara zemljišč in začel, kot sam pravi, svojo zgodbo. “To, da nisem imel denarja, je bila prednost. Moral sem razmišljati, kako zadeve postaviti.”
Ekološko kmetuje že 20 let, leta 2012 pa je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike. A strupom je hrbet pokazal že veliko prej. Ko je bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji itd. in že takrat je razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Leta 2002 se je odločil, da jih ne bo več uporabljal. “Vse se začne pri zdravi zemlji,” pravi v podkastu.
Kaj sploh je biodinamično kmetovanje, kaj je ekološko, kaj pomeni domače in lokalno, kako naj se ljudje vrtimo in znajdemo med temi raznolikimi izrazi, kakšna sreča sploh je kmetovanje in kako Zvone zaviha rokave, ko se mu na poti pojavi kakšna ovira?
Prisluhnite podkastu, v katerem se mu je pridružil tudi kolega, prijatelj in redni obiskovalec Zvonetove stojnice na ljubljanski tržnici Mičo Robek.
-
Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost.
Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence.
Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.
Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«
Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo.
V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta.
—-
Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.
-
Bila je še otrok, ko je v stari vili z lesenim stopniščem odkrila stensko omaro. Vrata so bila zaklenjena, toda ključ ni bil daleč. Ko jih je odklenila in odprla, je zagledala ogromno stekleničk z različnimi napisi. Stekleničke so bile vznemirljive, a napisov ni razumela. To je bil njen prvi stik s kemijo. In znanostjo.
Saša Novak je doktorica kemije, napredni kompozitni materiali pa so področje znanosti, ki ga še posebej obvlada. Je tudi komunikatorka znanosti, ki s kolegi, znanstveniki, zapletene pojave pojasnjuje in prevaja tako, da so bolj jasni nam vsem. In prav zato, ker nam polje znanosti dela bolj udobno in domače, če smo se le pripravljeni do njega spustiti, ji je letošnjo pomlad Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje Komunikatorica znanosti za odličnost v komuniciranju.
Je tudi tista oseba, ki je pred desetimi leti zagnala projekt Znanost na cesti, sicer pa je predvsem raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in predavateljica na njegovi Mednarodni podiplomski šoli.
Stekleničke, na katere je Saša Novak naletela v hiši, v kateri so živeli, so pripadale prejšnjemu lastniku hiše, ki je bil kemik. “Seveda so moji starši takoj, ko so to ugotovili, omaro zaklenili in ključ vzeli. Kemija se jim je pač zdela nevarna.”
—-
Kako je vstopila v svet naprednih kompozitnih materialov, zlasti za fuzijske reaktorje, kaj jo je pognalo, da je znanost s kolegi prestavila na cesto, kaj po njenem grize znanost in kakšen je videti svet v njeni viziji prihodnosti, prisluhnite v podkastu. V njem se nam je pridružila tudi njena dolgoletna sodelavka in soustvarjalka projekta Znanost na cesti Kristina Žagar Soderžnik.
-
Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla.
A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.
Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet.
Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki.
V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec.
Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno.
***
Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.
-
Nekega prijetnega poletnega dne se Emil usedel na novo kolo in odpeljal. Sam. Da bi bil sam. Zapustil je mesto, drvel čez podeželje, mimo lično urejenih vrtov, skozi gozdove, pri tem opazoval ljudi, ki jih je prehitel, ali pa so oni njega, se počasi dvigoval navkreber in prispel na vrh prelaza in se v tamkajšnjem gostišču ustavil v tamkajšnjem gostišču. Ustavil pa se je za dlje časa, kot je pričakoval.
Tam se mu je najprej razprl povsem nov svet, med izletom, ko ga je nepričakovano zajela huda nevihta, pa še nenavaden – prikazala se mu je ženska s srebrnim očesom, ki mu po tem ne da miru.
Kdo ženska je in kdo je on sam, so vprašanja, ki zapletajo in odpletajo rdečo nit zgodbe. Na njih odgovarja roman Ženska s srebrnim očesom (založba Beletrina, 2022), v imenu romana pa v podkastu njegova avtorica Katarina Marinčič.
Naša sogovornica je literarna zgodovinarka, predavateljica in pisateljica Katarina Marinčič. Je avtorica več romanov, med drugim tudi Prikrite harmonije, za katerega je prejela kresnika, za roman Po njegovih besedah nagrado kritiško sito, za zbirko novel z naslovom O treh, pa nagradno Dnevnikova fabula. Je pa tudi prevajalka, zlasti francoskih klasikov. Iz francoščine je med drugim prevedla delo Paula Veyna Kako je naš svet postal krščanski, mladostno zbirko Marcela Prousta Radosti in dnevi ter prav nedavno njegovih Petinsedemdeset listov.
-
»Neskočno lažje je pisati, ko ni vse v redu,« zapiše gledališka režiserka, kolumnistka in pisateljica Ivana Djilas v svoji zbirki esejev A si lahko vsaj enkrat tiho (založba Goga, 2022).
Toda tudi takrat, ko ni vse v redu, še ne pomeni, da je pisati kakor koli lahko in da se besede kar same stresajo iz rokava in potem samodejno sestavljajo v povedi, iz povedi v eseje, iz esejev v zbirko.
Ne, nedvomno je težko, ker tudi mora biti. A naposled se sestavi.
Kako jo to, da »ni vse v redu«, poganja pri pisanju? Kako so male in velike, osebne in družbene krize ključni sprožilec, ki zaneti ustvarjalno iskro? Prisluhnite v podkastu z Ivano Djilas in, seveda, preberite v knjigi.
-
Še preden vzamemo zalet za skok v naslednje leto, se dajmo za pol urice ustavit še pri letošnjem zadnjem podkastu iz družine Strašno hudi. Mogoče bo tokrat še najbolje, da se usedemo kar za obloženo mizo in se skupaj s Tilnom Travnikom mastimo s pečenko, kakršno ustvarja. Dobesedno ustvarja.
Tako da če še iščete ideje za novoletno pojedino … le prisluhnite.
Tilen je sicer diplomirani tehnolog živilstva, pa poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, dolgo javnosti najbolj znan kot soustanovitelj v razvojnem podjetju DLabs. Potem pa se je kot podjetniški mentor pred leti pridružil Luki Sinčku in Maju Hrovatu pri razvoju veganskih pleskavic. Ob prihodu tuje konkurence so to zamisel opustili in se lotili priprave stroja za proizvodnjo mesa iz rastlin,
Gre za napravo, s katero sojino moko spremenijo v vlakna in ta vlakna so podobna pustemu govejemu mesu. Od tu naprej recepta ne izdajajo več. “Kako iz pustega mesa pridemo do dobro izgledajočega, dobro dišečega in dobro aromatičnega stejka, to pa je poslovna skrivnost,” se ni dal prepričati Tilen.
Povsem razumljivo. Danes namreč želijo v podjetju Juicy Marbles postati globalni igralec na področju rastlinskih različic mesa, kakršna je njihova pljučna pečenka Fillet mignon.
Ugriznimo vanjo s Tilnom in poglejmo, kako sočno je njeno stvarjenje.
V podkastu se nam je pridružila tudi Tilnova mama, psihiatrinja, po statusu upokojenka, po trenutnih dejavnostih pa svetovalka, Zdenka Čebašek Travnik, ki se še kako dobro spomni poskusov, ki so jih fantje opravljali kar pri njih doma.
-
Pisateljica Vesna Lemaić je avtorica večkrat nagrajenih kratkih zgodb in romanov, tokrat pa v podkastu govori o svoji najnovejši knjigi kratkih zgodb Trznil je, odprla je oko (izšla pri založbi Mladinska knjiga).
Sedem zgodb je v knjigi stkanih tako, da že tvorijo roman, in zastavljenih tako, da v njih sledimo razvoju odnosa med dedom in vnukinjo.
Ded in vnukinja nista povsem izmišljeni osebi in tudi nista povsem resnični osebi. Nenazadnje avtorica v uvodnem stavku navede, da so osebe in dogodki izmišljeni, razen tistih, ki niso.
Zato je ded včasih njen ded Ilja, ki mu je posvetila knjigo, vnukinja pa je včasih ona sama. Enako velja za dogodke: ali so se spletli neposredno med njima, ali pa v določenem in otipljivem zgodovinskem obdobju, ali pa se sploh v resnici niso.
Kaj je resnično in kaj ni, je tako rekoč za bralca nepomembno, saj bo ob branju vseeno prepoznal teme, ki ga tako ali drugače zadevajo, saj so univerzalne.
Kako nas torej Vesna v zgodbah sooča s smrtjo, z življenjem, ljubeznijo, odnosi v družini, kako premišljuje o ženskah v tem svetu, mladih fantih v vojnih razmerah, prekarnih delovnih razmerjih, odraščanju, družini, sosedih? Prisluhnite v podkastu.
-
S strašno hudim Jernejem Polajnarjem, biologom in wikipedistom, smo tokrat reševali komunikacijske zadrege, ki bi jih sicer imeli med druženjem z žuželkami. Jernej, zaposlen na Nacionalnem institutu za biologijo, je namreč nekakšen interpret njihovega jezika, saj jim že vrsto let precej konkretno prisluškuje in ugotavlja, kaj si imajo povedati.
Bi pa veljalo povedati, da ti živi in živahni predmeti njegovega preučevanja seveda nimajo jezika in glasilk, so pa razvili »govor« tako, da se tresejo; vibracije, ki jih ustvarijo, pa imajo točno določen pomen.
Sicer pa je Jernej tudi eden vodilnih slovenskih wikipedistov. Wikipedio soustvarja zdaj že več kot 15 let. Pri tem vsak dan pregleda tudi po 200 objav, jih ureja, briše in piše. V vseh teh letih so zgolj slovenski urejevalci prispevali že več kot 175.000 objav.
Kakšen je videti z lupo povečan svet žuželk in kakšno je delo v zaodrju Wikipedije, pa preverite v tokratnem podkastu.
- Näytä enemmän
