エピソード
-
»Zakaj mi je ta knjiga pomembna? Ne zaradi zgodbe, ampak ker sem bil kot otrok knjižni molj. A vse knjige, ki sem jih bral, so bile klasične. Zgodba se je vedno razvijala na običajen način, torej od točke A do točke B. Seveda so se pojavljali tudi 'flashbacki' in drugi elementi, vendar je bil osnovni ton vedno enak. S to knjigo pa sem bil dejansko vržen v neko pobalinsko poigravanje z jezikom in slogi, kar me je popolnoma očaralo.«
S to čarobno paličico, ki je precej nepripravljenega ujela takrat še osnovnošolca, zdaj pa pisatelja, prevajalca, komika in raperja ter podkasterja Boštjana Gorenca – Pižamo, se bomo v podkastu Območje lagodja poskusilidotakniti tudi vas.
V Boštjanovo življenje so zmaji vstopili kot naročeni, in seveda si niti ni predstavljal, da bodo pustili tako močan vtis. Do njega je knjiga prišla prek kluba Svet knjige. Ko je z dedkom brskal po katalogu med knjigami, ga je pritegnil opis, kjer je bilo omenjeno, da »sta se avtor in pisec nekako srečala na letalski liniji med New Yorkom in Ljubljano in da je takrat padla ideja o tem, da bi napisala letalo, a padel je tudi avion, tako da so vse skupaj samo zapiski iz črne skrinjice«, se v podkastu spominja Boštjan Gorenc Pižama.
Roman sta podpisala dr. Doc & L. Tomas, njegov avtor pa je Tomo Kočar (1968), po izobrazbi kemik, sicer pa pisatelj, pisec radijskih iger, dramatik, esejist. Znan je predvsem po seriji zabavnih, prismuknjenih zgodbic o Lumpih iz 3. A in 4. A razreda. Leta 1993 je objavil tudi droben roman Zmaji so … z naslovnico, na kateri je seveda en prav prikupen zmaj.
Na prvih straneh knjige se spustimo v življenje Daniela W. Martina, po domače Spikerja, sicer pa 23-letnega lenuha, izrazito nezanimivega, slabše izobraženega Američana. Zaposlijo ga na uradu za izdajanje dovoljenj lastnikom zmajev. Da bi delal? Da bi delal nič. Toda …
Toda nekoč na njegova vrata potrka doktor zmajeslovnih znanosti Egon Weirather – ker potrebuje, seveda, dovoljenje za zmaje.
-
»Ta knjiga ti preprosto priraste k srcu. Nisi samo na njegovi, Stonerjevi strani, ampak kar živiš skozi njega.« Tako tokratna sogovornica podkasta, igralka Urška Taufer, opisuje trenutke, ko ji je naslovni junak romana William Stoner med branjem lezel pod kožo.
Stoner svojo strast napaja v bogati dediščini angleške književnosti in jezika. Rojen je bil sicer v kmečki družini in starša sta ga poslala na študij kmetijstva, da bi se naučil praktičnih načinov, kako suho zemljo narediti spet plodno, in tako preživel družino, toda …
Toda Stonerju se nepričakovano zamajejo tla pod nogami, ko med predavanjem iz književnosti prvič sliši 73. sonet Williama Shakespeara. »Naenkrat se počuti povezanega s seboj. Občutek ima, kakor da prvič vidi svojega profesorja, lesena tla predavalnice, svetlobo na obrazu svojega sošolca,« pripoveduje Urška. Stoner se tako rekoč znova rodi in začne živeti za literaturo.
Čeprav se ti zdi, da ima zato celo bogatejše življenje kot marsikdo drug, zunaj območja literature ni veliko svetlobe. Marsikdaj je grozno in obupno žalostno, pravi Urška, tudi zato, ker Stoner ničesar ne naredi, da bi kaj spremenil. Zdaj, ko ga je brala še v drugo, je bila marsikdaj nanj prav jezna: »Ne pravim, da mi knjiga ni bila več všeč. Nasprotno, knjiga ne samo, da je vredna branja, je absolutno vredna branja!«
O romanu Stoner so približno štiri desetletja po njegovem izidu, leta 1965, v reviji New Yorker zapisali, da je »največji ameriški roman, za katerega še nikoli niste slišali«. Ob prvem izidu so namreč prodali 2000 izvodov, nato pa je šel roman v pozabo, dokler ga v življenje niso prebudili s ponatisom in novimi prevodi. Zdaj je preveden v več kot 20 jezikov. Pri nas je v prevodu Brede Biščak in s spremno besedo Urbana Vovka izšel v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi.
Stoner ni edino delo ameriškega pisatelja, pesnika, urednika in univerzitetnega profesorja Johna Williamsa. Napisal je še tri romane, Nothing But the Night ter Klavčev Prehod in Avgust, ki sta tudi prevedena v slovenščino. Letos pa je, prav tako v prevodu Brede Biščak, pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla še biografija Mož, ki je napisal popoln roman: John Williams, Stoner in pisateljsko življenje.
-
エピソードを見逃しましたか？
-
»Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja,« v svoj dnevnik v tonu skoraj nepoboljšljivega optimista zapiše oskrbovanec amsterdamskega doma za starostnike Hendrik Groen. Da je kljub starosti dobro negovati vznesen odnos do življenja, pritrjuje tudi tokratni sogovornik podkasta Območje lagodja DragoMislej Mef: »Všeč mi je, da Hendrik ne razmišlja o smrti, če pa že, o tem premišljuje na način: Pač, vsi bomo umrli. To je dejstvo in tukaj ni posebne dileme.«
Po knjigi nizozemskega avtorja s psevdonimom Hendrik Groen Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ s podnaslovom Kako z življenjem narediti še kaj smo torej listali z večkrat nagrajenim kantavtorjem, tekstopiscem slovenskih popevk, urednikom, z novinarjem nekoč Primorskih novic, zdaj pa tednika Mandrač, z ljubiteljem nogometa in morda že bolj Izolanom kot s Postojnčanom. Z Mefom.
Obiskal nas je takoj po predstavitvi svoje nove knjige, zbirke kolumn Naših sanj vam pa ne damo, ki jih je izdal pri idrijski založbi Bogataj in najprej predstavil v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Takoj po gostovanju v našem podkastu pa zvečer še na domači Ljubljanski ulici v Izoli. V tem časovnem sendviču smo ugriznili v včasih sicer trpko, včasih pa izjemno živahno sklepno poglavje našega življenja – starost.
Osebe literarnega dela, zapisanega kot dnevnik, začnejo starost po uvodnem tarnanju in jamranju uživati z veliko žlico. Ustanovijo društvo Starine, ne crkovine, katerega osrednji cilj je, da si z izleti polepšajo življenje v zlatih letih.
Medtem izkoristijo vsako priložnost, da svojih let ne vidijo v podobi visokih številk, ampak jih izkoristijo za novo pustolovščino ali lumparijo. Mef, ki je knjigo bral med dopustom na Tenerifih, se še zdaj ne more načuditi, kako je možno v takšni stavbi, kakršen je ne ravno vrhunski dom za starostnike, najti toliko zanimivih zgodb in kako se avtorju oziroma glavnemu junaku utrne toliko bistrihdomislic. Pri tem pa ve, da je ključna podstat za takšno navihano miselnost, da »se ne obremenjuješ s stvarmi, na katere nimaš večjega vpliva. Mislim, da je bistvo vsega, da se iz življenja vedno da še kaj narediti – tudi pri teh letih.«
Knjiga Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ je v slovenščino zaživela leta 2016, dve leti po izidu izvirnika na Nizozemskem. Kdo stoji za psevdonimom Hendrika Groena, takrat ni bilo znano, nato pa je izkazalo, da v čevljih tega avtorja stoji knjižničar Peter de Smet. Knjiga je nato doživela še dve nadaljevanji, bila osnova scenarija za televizijsko serijo, Hendrik pa si je ustvaril tudi svoj profil na družbenem omrežju Facebook. O svoji prvi knjigi je avtor zapisal, da v njej ni povedi, ki bi bila neresnična, obenem pa tudi niso vse resnične.
-
»Vsi pravijo, da se skozi fikcijo lahko naučiš empatije, ker stvari vidiš z drugih zornih kotov. Zares je bila to tudi knjiga, ki je meni dala največ tega občutka.«
Poskusiti gledati z drugih zornih kotov ni vselej lahko, a če ni lahko, še ne pomeni, da se ne da. Britanski pisatelj, pisec televizijskih scenarijev in dram ter ilustrator Mark Haddon bralca zvabi v roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa tako, da še preden se ozave, na svet že zre skozi oči mladega Christopherja.
Ta svet pa je na prvi pogled bolj nenavaden od tega, po katerem se gibljemo sami. In marsikdaj tudi bolj otožen – še posebej, ko se ti stran za stranjo razpira, kako zapletena je lahko komunikacija v svetu odraslih.
»Prijatelj mi je rekel, to moraš prebrat, in sem prebral. Mislim, da sem imel nekajkrat solzne oči,« pravi tokratni sogovornik podkasta Območje lagodja Jože Robežnik, televizijski voditelj in ustvarjalec spletnih oddaj, znan tudi kot Joco Hud. Spomni se, da je bil tisti čas posebej čustveno nabit že zato, ker je roman bral ravno v času, ko je bil njegov otrok še majhen in so skupaj z družino še ugotavljali, kako se sploh spoznati, ujeti in drug drugemu prilagajati.
A kot ugotavlja, je takšne knjige, podobno kot tragedije, dobro brati že zato, ker hitro spoznaš, da je tvoje življenje mnogo lepše in prijetnejše od tistega, ki ga imajo osebe v njih.
-
»Absolutno jo priporočam. Knjiga je vredna ponovnega branja. Mi se ne zavedamo svojih prakorenin in veselja, ki ga nudi slovenska literatura. Ogromno je tega, ampak Mojco je treba brati …«
Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev (Beletrina, 2016) se zasidra v 16. stoletje, v čas, ko so korenine slovenstva še mlade in komaj poganjajo, hkrati pa se razteza tudi do krošnje sedanjosti.
»Vse se obnavlja. Vse, kar se dogaja, se je že zgodilo,« v tokratnem podkastu premišljuje glasbenik Pero Lovšin. Izkušnja pregona protestantov, na kar se med drugim osredotoča Kronosova žetev, ga na več mestih spomni na napetosti in resne konflikte na Bližnjem vzhodu, tudi zdaj v Gazi: »Zahod se je v zadnjih desetletjih izjemno povampiril in ne pusti dihati.«
Pri tem čuti, da je kolateralna škoda tudi načeta demokracija. V moč političnega udejstvovanja, ki se napaja iz vzorov narodne skupščine v starodavnih Atenah, po njegovem verjame vse manj ljudi. Da takšna želja peša, je začutil ob branju romana, obenem pa to prepoznava tudi ob »branju« časa, v katerem živi. »V bistvu je ljudstvo, ker ni stimulirano in nima časa, nezmožno aktivno sodelovati pri vladanju.«
Kronosova žetev se dogaja v 16. stoletju. V deželah Notranje Avstrije, ki se krepko razteza tudi na območje današnje Slovenije, je želja po oblasti jasno pred očmi kataloške habsburške oblasti in protestantskih deželnih stanov. Iskre se krešejo med oblastniki samimi, pa tudi med njimi in ljudstvom.
V roman so tako zajeti ključni pojavi in podobe tistega obdobja: humanizem, obujanje antike, renesančna umetnost, znanstvena odkritja, tudi obtožbe krivoverstva, grmade, pogromi proti Judom, protestantom, ženskam, čarovnicam. A vonj po oddaljeni preteklosti se v romanu krepko meša tudi s tem iz naše sedanjosti.
-
»To je zgodba o ljubezenskem razhodu, a ko jo beremo, se pred nami odvija divji triler. Vse teče hitro, kot bi po avtocesti vozili vse hitreje in hitreje. Seveda ob tem vsi delajo velike neumnosti …«
Roman Dnevi zavrženosti italijanske pisateljice s psevdonimom Elena Ferrante nima ničesar opraviti z vratolomno filmsko vožnjo po avtocestah, ima pa pisateljica takšno sposobnost, da poleg junakinje v »kuhinjo čustev« silovito potegne tudi bralko, bralca, čeprav dogajanje spremlja z varne razdalje.
Kako globok je vrtinec čustev in kakšne so razsežnosti prostega pada vanj, nam v tokratnem podkastu Območje lagodja pripoveduje Alenka Marinič, filozofinja in zgodovinarka, ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti in sovoditeljica satirične televizijske oddaje Kaj dogaja?.
Elena Ferrante se v romanu osredotoči na Olgo, 38-letno mater dveh najstniških otrok, v trenutku, ko jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Spodnese ji tla. Ne more skrbeti ne za psa, ne za otroka, ne zase. Povsem se izolira v svoje stanovanje in svojo notranjost. Pomembno sporočilo, ki ga je Alenka ujela med branjem, ni le to, da se Olgi naposled uspe dvigniti iz teme, temveč da ni nič narobe, če ne gre vedno vse po načrtih: »Včasih se nam stvari ne izidejo, ampak je tudi tako okej.«
Dnevi zavrženosti so bili objavljeni v italijanščini leta 2002, 13 let zatem pa kot prvo delo Elene Ferrante še v slovenščini. Roman je prevedla Anita Jadrić, izšel je v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.
-
»To delo sem takoj prepoznala ne le kot izjemno literarno, ampak tudi kot izjemno antropološko študijo. Že ob prvem branju sem pomislila, da bi jo morali prebrati vsi sindikalisti, vsi politiki ter vsi, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in bi morali delovati v javno dobro.«
O knjigi, ki jo je takoj potegnila vase, jo intelektualno in tudi emocionalno presunila, nam v tokratnem podkastu pripoveduje profesorica zgodovine dr. Marta Verginella.
Knjiga Works je avtobiografski roman, v katerem nas pisatelj popelje po poti svojega življenja v delavskem okolju v severovzhodni Italiji od sredine sedemdesetih let do začetka novega tisočletja.
»Kar se mi zdi zanimivo v tej knjigi, je dokumentiranje sesutja nekaterih vrednot, ki je značilno za neoliberalizem, vendar se je to sesutje začelo že pred samim vzponom neoliberalizma, vsaj v devetdesetih letih,« v podkastu pravi Marta Verginella. »Tudi če bi knjiga govorila o Sloveniji, analiza ne bi bila drugačna, saj gre za kulturo, ki je del evropskega konteksta.«
Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu, kjer je bila tudi rojena, doktorirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam se je zaposlila na oddelku za zgodovino, kjer predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine, kot predavateljica pa gostuje tudi v tujini. Je avtorica številnih znanstvenih monografij in razprav.
Ob izteku lanskega leta je za založbo Studia Humanitatis uredila zbirko esejev zgodovinarja Marka Blocha O zgodovini, spominu in lažnih novicah. Letnico 2024 pa nosi delo o ženskah, nacionalizmu in družbenih omrežjih v Habsburški monarhiji med letoma 1848 in 1918, ki jo je uredila za založbo Purdue University Press.
-
»Knjiga je napisana tako, da stvari, ki te nekako težijo v življenju, vidiš kot absurdne in smešne. S svojimi človeškimi problemi se v primerjavi z vsem, kar se dogaja v širnem vesolju in z vsemi možnostmi, ki se lahko zgodijo, takoj počutiš majhnega. To mi je v bistvu dobra popotnica.«
Vsaj enkrat v življenju paše skočiti z glavo v knjigo in se potopiti med platnice Štoparskega vodnika po galaksiji. Ko se enkrat, se gotovo pozneje še večkrat.
Glavni junak trilogije v petih delih Arthur Dent, običajen, lahko bi rekli celo značilen Anglež, se nekega jutra zbudi z mačkom – s tistim, ki sicer ni domača žival, ampak posledica burne noči – in ko na dvorišču opazi bager, izve, da bodo njegovo hišo zaradi gradnje avtoceste porušili. Ko premleva nove okoliščine, izve tudi, da njegov prijatelj Ford Prefect sploh ni Zemljan, temveč je naš planet obiskal kot dopisnik Štoparskega vodnika. Arthurja seznani, da se ne samo njegovi hiši, temveč vsemu planetu približuje uničenje, saj bo na njegovem mestu speljana trasa obvoznice. Razumljivo, tudi vesolje mora imeti razvito prometno infrastrukturo. Arthur ima vsaj to srečo, da se s Fordom še pravočasno rešita na vesoljsko ladjo neobičajnega predsednika galaksije Zaphoda Beeblebroxa. Sledi neobičajno popotovanje po vesolju, polno dogodivščin in zanimivih znanstev, denimo z depresivnim robotom Marvinom, čebljavim računalnikom Eddyjem, matematičarko in astrofizičarko Trillian, s Slartibartfastom, oblikovalcem luksuznih planetov …
V knjigi izvemo tudi, da je odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem 42. Za nameček pa nas ohrabri še s tolažbo vseh tolažb: tudi če se prav nič ne odvija po naših načrtih, zadostuje, da se prepričamo s »Samo brez panike«.
Manca Trampuš iz Kisovca v Zagorju pri Savi je diplomantka akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kadar se ne ukvarja z industrijskim dizajnom, kar je večino časa, je pevka in kitaristka Koale Voice, zasedbe, ki se je doslej izkazala s štirimi albumi. Vrabček nam je zaupal že kar javno skrivnost, da je peti tik pred izdajo – le še malo se mora otopliti, letni čas pa spremeniti v pomlad.
Odkar je Manca prebrala Štoparski vodnik, jo hote ali povsem po naključju spremlja tudi na njeni ustvarjalni poti.
»V videu za novi singel Tebe imam rajši od drugih recimo potujemo v neki hiši skozi vesolje. Tako da je Štoparski vodnik po galaksiji kar moja konstanta. Zagotovo se tudi v tekstih najde njegov odtis,« je med drugim v podkastu Območje lagodja povedala Manca Trampuš.
-
»Narava je preživela že toliko vsega in tudi nas bo. To je v tej knjigi absolutno prisotno. Vse velike zgodovine, veliki dogodki … Ni jih več, ne dogodkov ne gradnikov teh dogodkov, ničesar ni.«
Saturovi prstani so pri nas pred osmimi leti pri založbi Beletrina izšli v prevodu Štefana Vevarja. Če poenostavimo, bi jih lahko povzeli kot melanholično, meditativno popotovanje po podeželju vzdolž angleške vzhodne obale. Medtem ko Sebald hodi po tej slikoviti pokrajini in odstira zaprašene spomine na čas in ljudi, ki so jo naseljevali, raziskuje tudi razsežnosti svojega notranjega sveta.
Brane Grubar je gledališki in filmski igralec. Bržkone se ga spomnite iz katere od predstav, v katerih je oživljal vloge junakov Dostojevskega, Shakespeara, Cankarja ali pa igral v filmih, kakršna sta Poletje v školjki in Odgrobadogroba, ter v serijah Vrtičkarji ali Sodba v imenu ljudstva. Pred kratkim smo ga videli kot zdravnika v nanizanki Življenja Tomaža Kajzerja.
Je tudi avtor potopisno-dnevniške knjige Kam? Drugam! (Didakta, 2006), kjer med jadranjem po Jadranu spoznava življenje čistilcev čevljev, otoških samotarjev in tamkajšnjih ribičev, obenem pa premišljuje o umetnosti, usodi in še marsičem. »Malo sem potepuška duša, to že moram priznati, in zato me potopisi vlečejo. Z družino se rad potepam, veliko smo potovali; zdaj je prišel čas, da malo manj.«
Tako je Saturnove prstane začel brati kot potopis, ki pa je kmalu prerasel v nekaj občutno večjega.
»Srečal sem se s čustvenim izkustvenim svetom avtorja in ob tem pozabil, da berem potopis. Pozabil sem, da avtor hodi kilometre in kilometre po obali, skozi ribiška naselja, skozi puste pokrajine in puščave ob Severnem morju. In sem se predal. To pa je končni cilj vsakega potepanja in potovanja,« je Grubar med drugim povedal v podkastu Območje lagodja.
-
»Ta knjiga je najboljši opis tistega, kar smo živeli. Od tistih mladostnih sanj in hrepenenja do tega, da se je pri 31 smrtno ponesrečil v Himalaji. Temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati ali odvzeti, to je pravzaprav res na nek način prava mojstrovina.«
Veliko knjigo velikega slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika Pot, ki je izšla že v desetih ponatisih, smo v podkastu Območje lagodja prelistali z njegovim prijateljem, alpinistom in športnim pedagogom Vikijem Grošljem.
Viki Grošelj je bil eden prvih, ki je knjigo leta 1981, ko je izšla, prebral. Na dušek. Spominja se, kako je po operaciji hrbtenice, ki je bila posledica poškodbe med njuno skupno odpravo, ležal v bolnišnici, ko se je prismejal Nejc in mu podaril knjigo.
»Napisal mi je strašno ganljivo posvetilo, ki ga še danes znam nekako na pamet: 'Čeprav sva prišla z različnih strani neba in gledala vsak svoja obzorja, sva vendarle dobršen del poti prehodila skupaj in iz iste malhe zobala drobtine.'«
Knjiga ni kamniti spomenik, ki se zaraste z okolico, postane povsem samouven in nazadnje neviden, ampak deluje kot nenehno živa stvar, h kateri se redno vračaš, ker v njej vedno kaj novega odkriješ. Viki jo bere že več kot 40 let. In poudarja, da je ena njenih največjih vrednosti tudi Nejčeva iskrenost.
»On je natančno tako, kot piše v knjigi, tudi živel. Nobenega drugega človeka, ki bi mu bilo tako malo mar za materialne stvari, nisem poznal. Nejc bi vse dal drugim, tistim, ki to potrebujejo. Vse, kar je imel, je dal prvemu nepalskemu nosaču, ki ga je srečal, ali pa začel nositi kar namesto njega.«
-
»Knjiga govori o Nezemljanih, ki pridejo na Zemljo, da bi naredili red. Kot bralec sem si mislil: Ja, končno!« Tako je pisatelj Jaka Tomc utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.
Naš planet je okupiran. Konec 20. stoletja ga zavzamejo skrivnostni overlordi, nadzorniki, ki v svoje roke prevzamejo vajeti svetovne politike in tehnologijo. Nihče jih zares ne vidi, je pa možno videti posledice njihove prisotnosti, ki so osupljive.
Vojn ni več, revščine in bolezni tudi ne, zdi se, kot da sta se v družbo naposled le zasadila mir in blaginja, z njima pa utopija. Toda kako utopična je dejansko lahko utopija, kakršno kaže znanstvenofantastični roman pisatelja Arthurja C. Clarka Konec otroštva? In ali mora človeštvo za takšen napredek plačati tudi kakšno ceno?
»Namen njihovega prihoda je bil očitno človeštvo združiti z neko kozmično zavestjo, univerzalno inteligenco,« v podkastu pripoveduje pisatelj, pesnik in do nedavnega založnik Jaka Tomc, ki tudi pri pisanju poseže v polje znanstvene fantastike, denimo s tehnotrilerjem Androidi čutijo v barvah.
Ideja takšne kozmične entitete mu je blizu, ker po svoje prepreda že naš čas. Res je, da se individualnost izgubi, vendar, kot utemeljuje sogovornik, se izgublja že v naši sedanjosti, še posebej z razvojem umetne inteligence. Vprašanje je, ali in kako lahko človeštvo to obrne v svojo korist. »Se pravi, ne takšne inteligence uporabiti kot orožje in v vojnah drug proti drugemu, temveč kot pomagalo, da ljudje pridemo na višjo raven.«
-
»To je ljubezenska zgodba o zametkih partizanskega oziroma odporniškega gibanja v Ljubljani z malo mitologije, mogoče fantastičnimi elementi, ki tako … kar malo začarajo.«
Tako je novinar in glasbenik Uroš Škerl Kramberger utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrinenem podkastu Območje lagodja.
Knjiga bralce popelje v čas med drugo svetovno vojno, ko je bila Ljubljana med italijansko okupacijo obdana z žico. Osredotoči se predvsem na Šiško. V ospredje postavi zgodbo rahlo uporniškega šestnajstletnega Ivana Kneza, ki mora med odraščanjem manevrirati med raznolikimi ovirami, in sicer tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, ter se postavljati po robu ali pa se vsaj spretno izogibati italijanskim vojakom, ki ne poznajo milosti niti do otrok in mladine. Knez se mora tako izogibati grožnji koncentracijskega taborišča, medtem ko krepi sodelovanje s slovenskimi obveščevalci, pa se počasi kali v oefovca, hkrati pa se sooča še z izzivi odraščanja.
-
Richard Osman: Četrtkov klub za umore (Mladinska knjiga 2020, prevod Jerca Kos)
»Ko sem izbrala knjigo, sem pričakovala klasično kriminalko, kar v nekem smislu tudi je, vendar pa se osredotoča na pomembno sporočilo o procesu staranja in spreminjanja človekovega življenja. Knjiga poudarja, da staranje ne pomeni nujno izgube umskih sposobnosti, in osvetli različne vidike tega življenjskega obdobja.«
Tako je profesorica, klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade Lučka Kajfež Bogataj utemeljila svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.
Četrtkov klub za umore obravnava temo staranja in življenja v domu za ostarele ter se osredotoča na skupino prebivalcev doma, ki se odloči reševati nerešene primere umorov. To pa počne tako zavzeto, da nazadnje tudi lokalna policija spozna, da ne bi primerov tako hitro nikoli rešila brez njihove pomoči.
Kar se zdi na prvi pogled simpatično branje, nosi v sebi potencial za globlji razmislek.
-
»Roman se ukvarja z liki iz preteklosti, ampak vprašanja, ki jih odpira, sovečna. Nekateri tako še vedno mislijo, da so več vredni od drugih, in ne vem, ali bo kdaj drugače.«
Tako je lutkar, igralec in glasbenik Joseph Nzobandora – Jose poudaril,zakaj je knjiga Problem Spinoze (2012), ki jo podrobnejepredstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, meddrugim relevantna zdaj in zakaj utegne biti tako še dolgo.
-
»Absolutno gre za po mojem prav packasto ugodje ob branju nelagodnih vsebin.«
Tako je Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, avtor scenarijev za televizijske filme in oddaje, radijske in gledališke igre ter animirane filme, povzel izbor knjige Piknik na robu ceste (Arkadij in Boris Strugacki), ki jo podrobneje predstavlja v AirBeletrinenem podkastu Območje lagodja.
-
»Knjiga je izjemno dobro napisana, hkrati pa ima sposobnost bralca v trenutku prikleniti nase in ga ne izpustiti iz rok, doker ne konča z njo.«
Tako je Jela Krečič, filozofinja, predavateljica in pisateljica, v uvodu AirBeletrininega podkasta Območje lagodja povzela, kaj jo je pritegnilo na knjigi The Likeness, kriminalnem romanu ameriško-irske pisateljice in gledališke igralke Tane French.
-
Migracije so del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati
Ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić nas v podkastu potegne v zajčjo luknjo in nas kot Alica po čudežni deželi vodi po knjigi The Arrival, ki ji je zasukalo ustvarjalno življenje.
»Ko sem listala po knjigi, sem prvič prišla na idejo, da bi lahko sama naredila nekaj podobnega – knjigo, vizualno zgodbo o neki resni temi. Do takratsam mislila, da se take stvari delajo samo v obliki stripa ali pa teksta. Knjiga mi je odprla novo vesolje in zato sem jo tudi takoj kupila,« prvo srečanje z risoromanom The Arrival (Prihod) avstralskega pisatelja in filmskega ustvarjalca Shauna Tana opiše Samira Kentrić, slovenska vizualna umetnica in ilustratorka, ki je tudi sama avtorica takšnih del.
Med njimi so denimo Balkanalije, Volna, Pisma Adni in Adna, ustvarila pa je tudi naslovne ilustracije za knjigi Dijane Matković Zakaj ne pišem in Vojni dnevnik Boštjana Videmška.
Na enega od teh deževnih dni smo se dobile na toplem. Ob čaju in s knjigo. Pogovarjale smo se o očitni posebnosti risoromana, saj je izpisan povsem brez besed, in o migracijah, ki so njegova rdeča nit. Meni, da so migracije del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati.
»Vsak migrant ima svojo zgodbo, zato so koristne knjige, ki njihove zgodbe individualizirajo in nam omogočijo empatijo. Tan je knjigo risal štiri leta in ni naključje, da je izbral to temo, saj se je moral tudi sam, kljub temu da je rojen v Avstraliji, neprestano soočati z vprašanji, od kod je. Ima namreč bolj aziatske obrazne poteze, saj je njegov oče Kitajec. Ljudje pa niso bili zadovoljni z njegovim odgovorom, da je kar 'od tukaj',« v podkastu pripoveduje Samira Kentrić.
-
Teoretik zarote je lahko vsak. Kdo ni v življenju niti enkrat podvomil o »pravem« morilcu ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja ali pa se spraševal o vpletenosti ameriške vlade v teoristični napad na dvojčka in Pentagon?
Mi trije smo Maja in Klara ter filozof Tomaž Grušovnik in v podkastu skupaj ugriznemo v vprašanja, ki jih odpirajo teorije zarote, ter jim poskušamo poiskati odgovore. Pri tem ugotavljamo, da informativne brošure ali vneta pojasnila znanstvenikov kljub obilici argumentov bistveno ne zaležejo in le stežka prepričajo prepričane.
Kaj pa jih prepriča? Kaj lahko omaje njihovo vero? Nekaj upov sva položili v Tomaža, saj je avtor knjižice Midva ne bova rešila sveta: eseji o teorijah zarot, a kot je pripomnil, hitrih receptov ni. Najboljši ključ do uspeha je vzgoja spoznavnega značaja od malih nog.
-
S pisateljico in ekonomistko listamo po njenem biografskem romanu Eden izmed nas.Zdaj, ko smo še precej prizemljeni, in to dobesedno, morda toliko bolj pogledujemo v nebo in razmišljamo, od kam do kam se v resnici razteza tista izginjajoča bela črta na njem. Ali pa, kam vse bi se pustili peljati tistemu letalu, ki jo ustvarja.
Pred stotimi leti neba še ni prepredala mreža kondenzacijskih sledi, so se pa letala že dvigovala vse višje in višje. Enega je upravljal tudi slovenski vojaški pilot Alojzij Knap iz Cerknice. In lahko rečemo, da je bil pri tem prav vešč. Bil je neizpodbitno izjemen letalec svoje generacije, če ne celo – tako se je govorilo – najboljši.
Kot otrok sicer ni samo sanjavo gledal v nebo in opazoval ptic v letu ter izdeloval papirnatih letal, udeležil se je tudi enega od letalskih mitingov in se rokoval s slovenskim pionirjem letalstva Rusjanom, potem pa vse bolj gnetel starše, da bi se lahko izšolal za pilota. Imel je srečo, ni ju bilo treba dolgo prepričevati.
Biografski roman Eden izmed nas, ki ga je napisala njegova pranečakinja Snežana Brumec, se osredotoči na zadnje leto Knapovega življenja, ko v zraku doseže vse, kar se doseči da. A tla postajajo zanj vse bolj trda, zemeljske želje pa neuresničene.
-
S pisateljico, filozofinjo in komparativistko listamo po njenem romanu Mojstrovina.Ana Schnabl je komaj dobro začela spoznavati svet okrog sebe, midve sva bili pogumno v nizkem startu in skoraj že pripravljeni na osnovno šolo, medtem ko sta se profesor in pisatelj Adam ter Ana, njegova urednica na založbi, prebijala čez razmeroma tegobne prepreke, a tudi izjemno vznesene trenutke.
Ana in Adam sta, sicer povsem fiktivna, a osrednja lika Mojstrovine, ki je aprila izšel pri založbi Beletrina in je romaneskni prvenec pisateljice, filozofinje in komparativistke Ana Schnabl.
Z njim je najprej sebe, zdaj pa že bralce zavrtela v čase, ko je Jugoslavija še tiktakala, a je tudi že počasi pojenjavala. Razkroj zdaj že dolgo bivše države odmeva tudi v razmerju med Adamom in Ano. On ni samo pisatelj in profesor, skrivoma je tudi novorevijaš; oni ni le urednica, ampak tudi sodeluje z oblastmi - tako da ovaja. Oba imata družino. A oba se tudi zaljubita. Vmes pa se nad njunim in našim skupnim svetom najprej skoraj neopazno, potem pa vse bolj očitno razpenja psihološka drama.
- もっと表示する
