エピソード
-
Premišljjevanje Božje besede, Lk 17,7-10
12. november 2024
Jezus je na poti v Jeruzalem. Govori, uči, posluša, oznanja. Vse to. Opazuje življenje okrog sebe in uporabi te podobe, da bi njegovi poslušalci razumeli in doumeli kaj želi povedati.
Iz Evangelija po Luku.
Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«
Podobo z oranjem in hlapcem danes mogoče malo težje razumemo. Kdo od nas bi si danes želel hlapčevati? Ali da bi se nekdo tako vedel do nas in nam ukazoval? Premišljujem in se poskušam vživeti v to dogajanje pred kakšnimi 2000 leti. Le kaj nam je Jezus želel povedati? Mogoče to, da je pomembno zavedati se kaj je naše poslanstvo in kakšne so naše dolžnosti? Da je pomembno storiti, kar je potrebno storiti, ter pri tem s spokojnostjo sprejeti, da smo ne glede na vse opravljeno v srcu vendarle ubogi? Torej … v Bogu.
Ena od misli v tem toku razmišljanja je, da pa ima to smisel. Vse se spremeni, na vse pade drugačna luč, kadar smo dekle in hlapci osebi, ki jo spoštujemo, ljubimo, in je "naše vse". Takrat so cilji in nameni te osebe tudi naši. Biti del te poti je naše dostojanstvo, in takrat služimo z veseljem. Ni zadržkov, ne strahu, ne preračunavanja.
Prisluhnimo še enkrat in ostanimo nekaj časa v tihi molitvi. Premišljujmo kaj nam sporoča Jezus? Nam osebno, naši družini, našemu župnijskemu občestvu, naši družbi:
Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«
Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?
Kakšne milosti smo prejeli, ko smo se za teh nekaj minut ustavili ob Božji besedi?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: Impro-D, Klara Jarc
Foto
-
Molimo ob odlomku iz 2. poglavja iz pisma apostola Pavla Filipljanom.Bratje, isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Jezusu Kristusu. Dasi je bil namreč v Božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je, in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je tudi Bog povišal in mu dal ime, ki je nas vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno, teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik prizna, da je Jezus Gospod, v slavo Boga Očeta. (Flp 2,5-11)
Tako naravno je srcu, ki je zasidrano v Bogu, da je tudi poslušno. Da vzame Božjo besedo zares in kot dragocen kompas na poti svojega življenja. V svetu, kjer velikokrat želimo tako ali drugače uveljaviti svojo voljo in mišljenje, je najbrž težko slišati besedi kot sta ponižnost in poslušnost. Pa vendar nas Božja beseda danes vabi, da bi tudi v teh dveh držah postajali podobni Jezusu. Zdrava ponižnost daje prostor ljubezni in ne potrebuje dokazovanja. Ne dela hrupa … Pomeni zaupanje Bogu, sprejemanje svojih danosti, širino pogleda in pogum za življenje po evangeliju. Ponižnost hodi z roko v roki s čuječnostjo in poslušnostjo. Poslušnost – ne komur koli, temveč nebeškemu Očetu. Ob Jezusu se učimo vzeti Očetovo besedo zares, se po njej ravnati, iz nje živeti. Včasih, ko se zdi, da je toliko odprtih vprašanj, je težko ostajati poslušen. Takrat nas pogosto preglasijo dvomi, strahovi, jeza … A vsaka hoja v veri, kliče po tem, da bi naša molitev postajala iskrena tudi v prošnji za dar zaupanja, prave ponižnosti in poslušanja. Le tako bo naše življenje lahko postajalo dar in daritev tudi za druge. Ti drobni koraki ljubezni, nas torej vabijo, da bi od besede jaz prešli na besedo mi. Od beseda moje, na besedo naše. Kadar namreč delamo za skupno dobro, se drugače posluša in zdrava ponižnost lažje najde svoje mesto. Darovanje skupaj z Njim postaja način življenja.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Plavanje
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/a-group-of-people-holding-hands-on-top-of-a-tree-DNkoNXQti3c)
-
エピソードを見逃しましたか？
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 13. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je Jezus govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.«
In zopet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo.«
Danes premišljujmo o tem, da Božje kraljestvo raste iz majhnosti. Majhnost, neznatnost, komaj opaznost je ena prvih razpoznavnosti Božjega kraljestva. Neznatno je kot seme, ki pade v zemljo, in neopazno kakor kvas umešan v testo. In ko je dobro skrito, zori. Z Božjim kraljestvom je vedno tako.
Gospod, pokaži mi, kje v mojem srcu je skrito seme Božjega kraljestva. Naj se zavem tiste majhne milosti, ki dela v meni, s katero me obiskuješ preko dneva. Nagni mi srce k hvaležnosti zanjo. In okrepi mojo vero, da ta tvoja majhna komaj opazna milost more prekvastiti vse moje življenje in ga skozi čas pripraviti do rodovitnosti, ki so jo danes niti misliti ne morem. Zahvaljevati se ti hočem za ta majhen skriti dar.
Hvaležen, da skrito in tiho, a vztrajno delaš v meni, se se zazrem v majhnosti v Cerkvi: Skromna in nemočna župnijska občestva, malo duhovnih poklicev, pomanjkanje voditeljev raznih skupin, naše vsakovrstne nemoči … So te majhnosti res manjše od semena v vrtu in od kvasa v testu? Niso. Gospod, ti veš. In veš, da velikega ne potrebuješ. Kličeš le seme, ki je pripravljeno umreti, in iščeš kvas, ki se je pripravljen izgubiti v testu. Tako ti delaš.Navdihuj me, da se ti bom vedno znova zlasti pa danes dal na razpolago kot seme in kot kvas.
Gospod, nikoli naj se ne bojim majhnosti in neznatnosti, ampak naj ne pozabim, da Božje kraljestvo naj raste iz tvoje moči. Zato te ne prosim za moč, ampak mi daj vero in zaupanje.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Danes, na god sv. Terezije Velike, prenoviteljice karmeličanskega reda, pri dnevni Božji besedi beremo zelo pomenljiv evangelij. Jezus naš pogled ponovno dviga od črke k dejanju ljubezni. Kaj je torej tisto kar zares prenavlja našo ljubezni do Gospoda in do bližnjega? Prisluhnimo Božji besedi:
Iz evangelija po Luku
Ko je Jezus govoril, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sédel k mizi. Ko je farizej to videl, se je začudil, da se pred kosilom ni umil. Gospod mu je pa rekel: »Sedaj vi, farizeji, čistite čašo in skledo od zunaj, kar pa je znotraj v vas, je polno ropa in hudobije. Nespametni! Ali ni oni, ki je naredil to, kar je zunaj, naredil tudi tega, kar je znotraj? Ampak, dajte to, kar je znotraj, v miloščino in, glejte, vse vam bo čisto.« (Lk 11,37-41)
V današnjem evangeljskem odlomku vstopamo v situacijo, ko Jezus nepričakovano da povod za razpravljanje in ocenjevanje njegovega vedenja. Predstavljam si, da je farizeje precej razočaral, ko si pred obedom ni umil rok in kar vidim, kako vihajo nosove in polglasno komentirajo dano situacijo. Jezus se ne brani, postavi pa jim ogledalo. Nasproti njihovemu ponosu pokaže na njihovo bedo, ko kljub navidezni popolnosti ob izpolnjevanju pravil, ostajajo zakrknjenih src.
Kolikokrat se tudi mi kot kristjani ustavimo le ob tem, kar vidimo na prvi pogled … Poglej, kako je oblečen. Veš kaj mi je rekla … Ali ni to sin onega podjetnika, ki se je lani zapil …
Čisto srce je tudi ponižno srce. In le tako srce lahko na bližnjega gleda z Božjim pogledom. Prosimo za ta pogled. Dovolimo Gospodu, da Njegovo usmiljenje in ljubezen umijta in prenovita naša srca.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc
Foto: s. TIna Dajčer
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je prišel Jezus v Betanijo in neka žena, po imenu Marta, ga je sprejela. Ta je imela sestro z imenom Marija, ki je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dala veliko opraviti s postrežbo. In pristopila je ter rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.«
Beremo o dveh ženah, ki ju je Jezus obiskal. Različni sta, zato se ob njegovem prihodu vsaka odziva na svoj način. Gospod je odprt za obe. Z obema se želi srečati. Marijino poslušanje in Martina skrb sta dve poti do Gospodovega srca. Poslušajmo Jezusove besede Marti kot besede, ki vabijo, kot vzklik hrepenečega srca. V njih ni očitka in moraliziranja, ampak želja, da tudi Marta ne bi zamudila srečanja z Njim. »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.«
Ali slišim? Tako kliče po imenu tudi mene in me vabi, da se srečam z njim. Ali čutim to vabilo? Njegovo hrepenenje? Daj mi, Bog, to milost.
Gospod Jezus, naj bom Marta ali Marija, naj me zanima to ali ono, naj bom v takšnem ali drugačnem razpoloženju, vedno mi daj milost, da se bom zavedal tvoje želje po tem, da se srečava in skupaj hodiva skozi živlejnje. Ta tvoja drža naj me prevzame do te mere, da ti bom odprl svoje srce in te sprejel vanj.
Pripravila: s. Ema Ali
Glasba: Plavanje, s. Klara JarcFoto: Unsplash
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, šestindvajsetega tedna med letom, 1. oktobra 2024
O Vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje,
o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.
Svetega Duha prosimo, da moli v nas.
Pozorno prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku.
Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil Jezus vzet v nebo, se je tudi sam namenil iti v Jeruzalem. Poslal je pred seboj glasnike; ti so šli in stopili v samarijsko vas, da bi mu pripravili prenočišče. Pa ga niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« Toda obrnil se je in ju posvaril. In odšli so v drugo vas.
Jezus gre v Jeruzalem. Potrebuje prenočišče. Zavrnjen je. Zgodba se ponavlja. Prenočišča ne najde še kot otrok v maminem telesu, in zdaj ne najde prenočišča pred velikimi dogodki svojega življenja in življenja nas vseh. Jezusove potrebe še zdaleč niso zmeraj izpolnjene, pa vendar postanejo te neuresničene želje in potrebe povsem razumljive, ker gre za Božje delo. Ali mogoče Jezus prav zaradi tega svojega uvida ne dovoli kakršnegakoli ognja z neba? On gre naprej, in učenci z njim.
Kako je z našimi neuresničenimi potrebami?
Kako se mi odzivamo, kadar kdo kaj potrebuje od nas?
Koliko si upamo prositi Boga naj nam pomaga pogledati na naša razočaranja z Njegovim pogledom, ki je širši in globlji?
Glasba: Plavanje, Klara Jarc
Foto
-
Premišljevanje Božje besede torka, 24. septembra 2024
Ker smo po Jezusu Kristusu bratje in sestre, sinovi in hčere enega Očeta, smo spodbujeni, da bi iz odnosov, ki nas učijo podarjanja, to brezpogojno ljubezen tudi živeli. Prisluhnimo današnjemu evangeliju po Luku:
Tisti čas so prišli k Jezusu njegova mati in bratje, pa se niso mogli sniti z njim zaradi množice. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojé zunaj in te želijo videti.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki poslušajo in spolnjujejo Božjo besedo.« (Lk 8,19-21)
Ste že kdaj pomislili, da smo kot kristjani, ki smo poklicani živeti Božjo besedo, v Duhu dejansko lahko matere, bratje in sestre Jezusa Kristusa? Sveti Frančišek nas v pismu vsem kristjanom lepo spominja na to vez: Bratje smo mu, kadar izvršujemo “voljo Očeta, ki je v nebesih” (Mt 12,50). Matere smo, kadar njega nosimo v svojem srcu in telesu (prim. 1 Kor 6,20) po božji ljubezni ter po čisti in iskreni vesti; rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled. (prim. Mt 5,16).
Mati nosi, rojeva, daje, varuje … Tudi mi smo poklicani, da bi v ta svet prinašali Kristusa in skupaj z njim varovali življenje. Da bi to zares lahko živeli, moramo Božjo besedo najprej prebirati, jo poslušati, ponotranjiti in ji dovoliti , da bi v nas obrodil sad, naredila ljubezen vidno in otipljivo, da bi tako lahko z psalmistom dejali: »Okusite in glejte, kako dober je Gospod!«
V svetu preračunljivosti in v želji, da bi si s posedovanjem imetja ali celo ljudi zagotovili navidezno varnost, je morda težko vstopiti v logiko Božje pedagogike, v logiko izpuščanja in življenja po Božji besedi. A prav to pozorno poslušanje Božje besede oblikuje srce, da se v njem pripravlja prostor življenju, usmiljenju in podarjanju iz ljubezni.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Kako si želimo vstopiti v nov dan?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: impro_D, s. Klara Jarc
Fotografija
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.
Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.
V današnjem evangelijskem odlomku srečamo ženo, ki je izgubila vse. Doletela jo je za mater neznosna bolečina. Obenem pa je postala negotova njena prihodnost: brez sina je postala povsem nezavarovana.
Pa vendar: Ženska ni bila sama. Spremljala jo je velika množica, mnogo ljudstva. Najbrž iz sočutja. A nihče ji ni mogel povrniti tistega, kar je izgubila. Kljub veliki množici je ostala brez pomoči. Dokler ni srečala Jezusa … Morda tudi jaz nisem sam, a nihče ne more zares odgovoriti na potrebe mojega srca, na težo mojega življenja. Ta odlomek me vabi, da se zavem, da je z mano Jezus. Opazujem ga lahko, kako ne gre mimo žalostnega pogrebnega sprevoda. Ko Jezus vidi stisko, se ne umakne ali gleda od daleč. Pristopi k ženi in se zanima zanjo.
Jezus, tudi k meni pristopaš. Zanimaš se za to, kar se mi prav ta hip dogaja v življenju. Mar ti je zame … Zraven si in poznaš situacijo. Jezus, utrdi me v prepričanju, da si zraven in da razumeš …
Opazujemo torej Jezusa, kako pristopa k človeku, ki trpi zaradi smrti.Vprašajmo se torej, ali tudi pri meni zmanjkuje življenja? Kaj v meni je v resnici mrtvo? Kje je postalo življenje prazno? Kaj potrebuje Božjega Duha, da bi oživelo in postalo rodovitno? Morda živim odnos, ki je prazen, hladen, ki ne vodi nikamor?
Jezus, kaj v meni želiš obuditi? Kaj je tisto nad čemer sem jaz že obupal, ti pa bi raje obudil in poslal nazaj v življenje? Pomnoži mi vero, da Ti, ki si Življenje, lahko prineseš življenje, živost med nas in v mene samega. Ti zmoreš vrniti življenje tja, kjer usiha, upanje, kjer je to umrlo.
Jezus, ti si pot, resnica in življenje. Ti edini lahko daš življenje. Pošiljaj ga tja, kjer smo potrebni ozdravljenja, da te boda vsa naša življenja slavila.
Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Urša Marinčič
Glasba: Molim Te v življenju, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, triindvajsetega tedna med letom, 10. septembra 2024.
Jezusovo učenje se začne v Galileji in vse do tega odlomka je učil in ozdravljal, oznanjal Božje kraljestvo. Vse to je bilo tako intenzivno, da ga je iskalo vse več in več ljudi. Kot dobrega opazovalca je to pripeljalo do sklepa, da potrebuje pomoč.
Pozorno prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku.
V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. In stopil je z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju, z njim pa velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema in od tirskega in sidonskega primorja. Ti so prišli, da bi ga slišali in da bi bili ozdravljeni od svojih bolezni; tudi tisti, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, so dobivali zdravje. Vse ljudstvo se ga je hotelo dotikati, kajti moč je izhajala od njega in je vse ozdravljala.
Ta odlomek nas kar povabi, da se vživljamo v kraj dogajanja, v Jezusa, ki vso noč moli k Bogu na gori. Ker potrebuje pomoč, prosi Boga za pomoč. Apostoli so skrbno izbrani, med njimi je prostor celo za moža, ki je postal izdajalec. Takoj po tem izboru gredo skupaj nazaj k množici. Učitelj s svojimi učenci in Božje delo se nadaljuje. Ljudje dobivajo zdravje ob Jezusu, iz katerega izhaja moč.
Kaj je tisto, kar danes pritegne mojo pozornost? Mogoče to, da Jezus ne gre mimo svojih potreb in potreb ljudi, ki potrebujejo Njegovo moč? Mogoče to, da si pred pomembno odločitvijo koga bo izbral za pomočnika, vzame čas za Boga? Mogoče to, da se ga ljudje želijo dotikati?
Kje sem jaz? Z Jezusom na gori v molitvi, z učenci, ki ga čakajo, sem izbran kot eden od apostolov, sem del silne množice, sem tisti, ki stegnem roko, da bi se dotaknil Njega, iz katerega izhaja moč?
Kakšne misli in čustva so se mi prebudila ob tej Božji besedi?
Kaj pomembnega mi želi Jezus povedati?
Glasba: YoungMin You
Foto:
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Janezu.
Danes obhajamo obvezni god sv. Gregorja Velikega, ki je 3. septembra leta 590 bil posvečen za rimskega škofa in je pogled vernikov vedno znova usmerjal h Kristusu, da bi bili tako resnično zasidrani v Njem, ki je naš Dobri pastir.
Prisluhnimo Božji besedi:
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. (Jn 10,11-16)
V času karierizma, ko se mnogi stegujejo za pomembnimi funkcijami in dobrimi družbenimi položaji, Jezus v današnjem evangeliju pred nas znova postavi držo Dobrega pastirja. Ta je sredi med svojim kot tisti, ki pozna te, ki so mu zaupani. Želi jih varovat z ljubeznijo, ki se vsa daje in ne želi ničesar obdržati zase. Poznati svoje in zanje daje svoje življenje.
Tako pogosto mislimo, da poznamo ljudi, ki so v naši sredi. Morda poznamo njihove navade, značaje … Toda le Božji pogled vidi v srce in pozna resnico človeka. Dati življenje, pomeni, dati prostor ljubezni. Učiti se gledati na bližnjega z Božjim pogledom.
Zanimivo, kako Jezus poudari, obojestransko poznavanje. »Jaz poznam svoje in one poznajo mene.« Dovoliti si priti blizu … Dovoliti, da me drugi vidijo v moji realnosti in ne idealih. Ko hodimo drug ob drugem kot tisti, ki poznajo tako veselje kot solze drug drugega, postajamo resnično bratje in sestre enega Očeta, postajamo varuhi Božjega življenja v nas. Naj nam zrenje Dobrega pastirja, ki nas brezpogojno ljubi, pomaga videti in razumeti lepoto medsebojnega sprejemanja in podarjanja.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (Jaka Škrlep)
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, dvajsetega tedna med letom, 20. avgusta 2024
Kadar pot ni lahka, je … težka. Samo predstavljamo si lahko kako se poskuša velblod zriniti skozi šivankino uho. Ne bo šlo. A je še vseeno lažje kot bogatinu priti v Božje kraljestvo.
Prisluhnimo odlomku iz 19. poglavja Matejevega evangelija.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.«
Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj je spregovoril Peter in mu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kaj bo torej naš delež?«
Jezus jim je rekel: »Resnično, povem vam: Ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.
Le zakaj je Jezus želel svojim učencem predstaviti življenje v Božjem kraljestvu? Eno je, da jih je zanimalo, drugo, da jih je Jezus želel malo prizemljiti. Njegova logika je drugačna. Njemu so pomembni majhni, ponižni, zadnji …
Premislimo danes o svojih bogastvih, ki za nas predstavljajo oviro. Veliko je odvisno od nas. Še celo Božje darove, ki so namenjeni služenju in nam bogatijo življenje, lahko sami naredimo za pretežka bremena.
Kako nam je, kadar slišimo Jezusovo obljubo, da bomo dobili v delež večno življenje, če bomo vse zapustili in šli za njim? Kaj nam to sploh pomeni: vse zapustiti in iti za njim?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba
Foto: s. Polonca, Pri sv. Urbanu, 18. 8. 2024
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 9. poglavja iz evangelija po Marku.
Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil: njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazala sta se jim Elija in Mojzes in sta govorila z Jezusom. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili zelo zbegani.
Naredil se je oblak, ki jih je obdal, in prišel je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Takoj so se ozrli, pa niso pri sebi videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To naročilo so zase ohranili ter so se vpraševali med seboj, kaj bi to bilo: vstati od mrtvih
Danes, Gospod, nas Cerkev vabi, da zremo v tvojo spremenitev na gori. Učenci so te bili vajeni zreti kot človeka, njim enakega. Slutili so, vedeli so, da je v tebi Nekdo več. Danes pa so te smeli uzreti na lastne oči. Na tvojo pobudo si jih vzel na samo, stran od množice, da si jim razodel bistveno. Obujajmo spomin na trenutke, ko smemo biti sami z Gospodom, daleč od hrupa vsakdanjosti, skrbi preživetja in delovnih obveznosti. Zahvaljujmo se Gospodu za srečanja v evharistiji, za trenutke molitve, premišljevanja … Pa naj Njegovo bližino čutimo ali pa zgolj slutimo.
Morda se kdaj zazremo v svojo šibko, padlo, grešno naravo. In trčimo ob svojo trdoto, nemoč. Se zavemo, da se ne moremo spremeniti na bolje, v to, kar vemo, da je prav. A danes odmaknimo ta pogled in se zazrimo v Kristusovo spremenitev. Spremenitev v to, kar je v resnici bil, kar je. V to s čimer me je prevzel, čigar moč je premaknila moje življenje, ki se mi je dal spoznati, ki se mi je želel približati, ki edini more spremeniti moje žvljenje, da bo Njemu po volji.Tvojemu veličastvu, Jezus, izročam svoje življenje, zlati svojo nemoč, šibkost in greh. Ob tem ko zrem tvojo veličino, hočem verovati, da si Ti tisti, ki me morem spremeniti, spreobrniti.
Jezus, vsemogočni in vse slave vredni, bodi moj Rešenik. Osvobodi me od greha, da te bo vsaka ped mojega življenja mogla poveličevati.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-D, s. Klara JarcFoto: Unsplash
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, sedemnajstega tedna med letom, 30. julija 2024
Jezus s priliko o ljujki in njivi nadaljuje prilike o semenu, ki ga seje sejalec. Zanimivo je, da je učencem razlagal o pšenici in ljuljki, a jih je še zanimalo kaj je mislil s to priliko. Ali jim zato ob koncu reče, da naj posluša, kdor ima ušesa za poslušanje?
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,36-43)
Potem ko je Jezus govoril v prilikah, je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: »Razloži nam priliko o ljuljki in njivi!« In odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov, njiva je svet, dobro seme so otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobe, sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič; žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka pobira in v ognju sežiga, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele, in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je pohujšljivega, in tiste, ki delajo krivico; in vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«
Razloži nam priliko o “med žitom rastočim plevelom s strupenimi plodovi”. Tako bi zvenela prošnja učencev, če bi si pomagali z razlago v našem Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Po Jezusovi razlagi te prilike nam ostaja vprašanje pšenice in ljuljke v našem osebnem in skupnostnem življenju. Za kakšno ljuljko gre? Kakšen plevel s strupenimi plodovi raste v našem življenju?
Včasih si sicer želimo, da nečesa ne bi bilo, ampak je. So stvar, ki jih ne moremo izpuliti. Kako nam je, ko lahko samo čakamo konec sveta, ko bo Sin človekov vse uredil? Vseeno pa je dobro pogledati kaj lahko storimo že sedaj. Kje nam lahko pomaga Gospod s svojo milostjo, da se spreobrnemo?
Premišljujmo Jezusovo priliko. O čem govori nam osebno? Kaj pomembnega nam želi povedati?
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob tej Božji besedi?
Kaj nam je v času tega premišljevanja polagal v srce Jezus?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: YoungMin You, Remembrance
Foto: s. Polonca Majcenovič, Polja ob Iški
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo na praznik sv. Brigite (23. 7. 2024)
Okus po Božjem
Današnji odlomek o soli in luči je gotovo eden tistih, ki ga ob raznih molitvenih srečanjih slišimo pogosteje. Pa vendar se najbrž premalokrat zavedamo, kakšen dar je, da smemo kot Božji otroci v ta svet prinašati luč Božje bližine in sol Njegove ljubezni.
Prisluhnimo Božji besedi:
Iz evangelija po Mateju (Mt 5,13-16)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.
Ste se kdaj vprašali, kako sveti vaša luč? Sveti na vas kot žaromet, ki vas želi osvetliti, da bi prišli še bolj do izraza, ali pa luč sveti iz vas kot tiha pričevalka živega Kristusa? Ljudje, zlasti mladi, imajo izreden čut za to, da prepoznavajo pristnost človeka. Da opazijo ali oznanjajo sebe in Njega, ki nas je poslal oznanjat. So naša dejanja res v skladu z besedami, ki jih govorimo? Jezus nas spominja, da smo kot dediči nebeškega kraljestva, odgovorni za to, da ostajamo eno z Njim, ki je ljubezen. Le tako bomo namreč lahko v ta svet prinašali tisto luč, ki pričuje o upanju. In bomo kot dobra sol prebavljivi in užitni. Mi sami in vsa naša dela bodo imela okus po Božjem. Pečat tiste nesebične ljubezni, ki smo je danes ljudje tako zelo lačni.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Kako si želimo vstopiti v nov teden?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Modrina
Foto: Sol in luč
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, štirinajstega tedna med letom, 9. julija 2024
V tem odlomku evangelist opisuje, kako Jezus uresničuje svoj govor na gori. Najprej ozdravi z zlim duhom obsedenega človeka. V drugem delu opisuje Jezusov način delovanja med ljudmi.
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,32-38)
Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil hudi duh izgnan, je mutec spregovoril. Množice so se začudile: »Nikoli se ni videlo kaj takega v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.«
Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti.
Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.«
V sodobnem času znamo dokaj dobro poskrbeti za neme, slepe, psihično ali kako drugače bolne, kot je bilo to v Jezusovem času. Nemi ali kot beremo, mutec, je zaradi svoje nemosti živel zapuščen in odrezan od običajnega življenja in odnosov. Farizejem je prišlo prav, da je družba sprejela bolezni kot Božjo kazen. Njihov odziv na Jezusovo ozdravljenje zato ni mogel biti drugačen, kot je bil. Jezusova želja, da bi ljudje zaupali v Boga, ki je dober in močan ter ozdravlja bolezni, je ogrožala njihovo zamisel o družbi.
A Jezus gre dalje v mesta in vasi. Farizejsko nerganje ga ne ustavi. Ravna, kot so napovedovali preroki. Z ljudmi je usmiljen in mu je mar zanje, zato naroča učencem, naj molijo za delavce. Lahko si predstavljamo, kako težko je, kadar npr. kmet nima dovolj delavcev, da bi jeseni pobrali pridelke ali kadar ravnatelj ne dobi dovolj pedagoških delavcev.
___
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Hvala Ti, Jezus, izganjaš hudo, da bi mi bili dobro.
Ozdravljaš bolezni, da ne bi bili sami.
Mar ti je, ker veš, da potrebujemo Boga, izmučeni in razkropljeni.
Hvala Ti.
Glasba: Impro-G (s. Klara Jarc)
Fotografija: Ob Dravski kolesarski poti, 2022 (s. Polonca Majcenovič)
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne dajajte svetega psom in ne mečite svojih biserov pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo. Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki. Vstopíte skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo hodijo po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!«
V današnji Božji Besedi opazujmo Jezusovo skrb za nas. Skrb, da bi izbrali pot, ki vodi v življenje. Skrb, da bi ne zavrgli biserov, ki jih je Bog stkal in skril v naša življenja, v tvoje zivljenje, v moje življenje. Zahvalimo se za vse sveto, ki je v njem. Za življenje samo, za milost krsta, za Njegovo delovanje v nas: skozi Besedo, zakramente, odpuščanje … Zahvalimo se mu za Njegovo svetost, ki je ne drži zase tako, da se nas ne tiče, ampak jo preko Cerkve deli med ljudi. Zahvalimo se mu …
Jezus, hvala ti za tvojo skrb zame. Hvala, ker vztrajno iščeš poti do mojega srca. Hvala, da si zvest, kljub moji nezvestobi. Prosim te, naj me tvoja drža tako prevzame, da si bom želel vstopiti skozi ozka vrata in izbrati tesno pot. Hočem ti slediti z vsem srcem, ker ti tako močno hrepeniš po tem, da Ti pripadam. Naj me Tvoja želja gane in prevzame.
Hvala, da lahko vedno računam Nate. Bodi hvaljen in slavljen vekomaj!
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Govor na gori. Ob delavnikih ga prebiramo od 10. junija. Začel se je z blagri, končal se bo s priliko o hiši na skali. Govor na gori je standard krščanskega življenja in največ navedkov je prav iz tega dela Matejevega evangelija.
Iz svetega evangelija po Mateju
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«
Je popolnost torej v tem, da ravnam, kot sicer sploh ne bi? “Slišimo” sicer nekaj, samo Jezus pa nam “pravi”. Kakšna je naša izkušnja glede odnosa do sovražnikov? Najverjetneje ne bi želeli imeti opravka z nekom, ki nas sovraži, ne samo ne spoštuje, ampak SOVRAŽI, torej še enkrat: ne prenese, zaničuje, ogroža, napada … Raje čisto nič, le čemu bi takšnim namenili svoj čas in moči?
Beseda SOVRAŽNIK je močna. V njej najdemo SOVRAG-a, kar je starinski izraz za sovražnika. Sovražnik je nekdo, ki je v navezi z vragom. Tako ga doživljamo in tako dejansko je. Če to ne meji na norost, da bi ljubili takšne, in zanje molili.
Jezus želi drugačno popolnost. Popolni naj bomo na takšen način, kot je nebeški Oče. Nepredstavljivo, ampak dejstvo je neizpodbitno. Takšen je Božji načrt, mi pa, kakor želimo. Lahko gremo v tej smeri, ali ne.
Dovolimo si v tem premišljevanju Jezusovih besed stopiti globlje: sprašujemo, raziskujmo, spoznavajmo sebe in svoje trenutne drže do sovražnikov.
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Kaj želi od nas Gospod Jezus Kristus?
Zahvalimo se Gospodu za njegovo besedo in njegove spodbude.
Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing
Fotografija: s. Polonca, Pogled z Zabreške planine, 14. 7. 2024
-
Prinašati Kristusov mir
V današnjem evangeliju, na god apostola Barnaba, beremo Jezusova navodila apostolom glede oznanjevanja. Prav kakor oni, pa smo kot kristjani tudi mi poklicani in poslani, da v ta svet prinašamo Kristusov mir.
Iz evangelija po Mateju
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne
torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. (Mt 10,7-13 )
Jezusovo javno delovanje, je tudi čas prepoznavanja stisk ljudi, s katerimi se je srečeval. Stisk zaradi bolezni, nemoči, utrujenosti, zmedenosti. Ko se torej Bog sklanja k človeku, da bi mu bil blizu, trka tudi na naša srca. Kakor apostole nas kliče, da bi bili z Njim in hkrati, da bi darove, ki nam jih podarja, uporabljali za skupno dobro. Opremljene z njegovo ljubeznijo in njegovim mirom, nas pošilja med ljudi. Brez preračunljivosti. Tako se Božje kraljestvo približuje, podarja, gradi. Narediti prostor tej ljubezni je naloga vsakega kristjana. Kdor jo sprejme, bo namreč deležen Kristusovega miru, veselja in odrešenja.
Kot obdarovani, ljubljeni in poslani, prosimo torej Gospoda, da bi sredi izzivov vsakdanjega življenja, znali in zmogli živeti tako, da bomo zares pričevalci Kristusovega miru in se ljudje s katerimi se srečujemo, ne bodo bali odpreti vrat svojega srca Božji milosti.
Kaj v meni prebuja ta Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega
miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Impro-G
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, osmega tedna med letom, 28. 5. 2024.
Prvo Petrovo pismo nam sporoča pomembne stvari. Namenjeno je bilo prvim kristjanom, razseljenim po provincah Male Azije. Bili so dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz Božje naklonjenosti do vseh narodov. Malo manj kot 2000 let kasneje nismo več prvi kristjani, pa vendar se to, kar so bili oni: dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz božje naklonjenosti do vseh narodov. V tem duhu premišljujmo in molimo ob odlomku iz 1 Petrovega pisma:
Preljubi, po zveličanju so pozvedovali in o njem preiskovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti; preiskovali so, za kateri ali kakšen čas je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso zase, ampak za vas pripravljali, kar so vas zdaj učili ti, ki so vam oznanili evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes. To želijo spoznati celo angeli. Zato prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in popolnoma zaupajte v milost, ki se vam daje v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Pisano je: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«
To, kar je vznemirjalo preroke, želijo spoznati celo angeli. Kristusa. Kaj pomeni, da naj prepašemo ledja t.j. spodnji del hrbta ob ledvicah svojega uma? Kaj pomeni, da naj bomo trezni? Kaj pomeni, da naj popolnoma zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa? Veliko spodbud in vprašanj, ki nas kar vabijo, da se zazremo v svoje življenje in odnose, ter iščemo odgovore.
Potem nas Peter vabi naj se ne ravnamo po željah, ki smo jih imeli v nevednosti. Zdaj je čas za svetost. Bodite sveti, ker sem jaz svet.
Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?
Kako je, kadar je naš um opasan, kako je, kadar smo trezni in kako je, kadar zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa?
V srcu se zahvalimo Gospodu za Njegovo besedo in njegove spodbude.
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Foto: Pot ob Iški, 2024, s. Polonca Majcenovič
-
V današnjem evangeliju po Marku vstopamo v domačnost odnosa med Jezusom in njegovimi učenci. V prostorje, kjer osebe, ki so si blizu lahko spregovorijo tudi o trpljenju in podarjanju, ki je sad ljubezni.
Tisti čas so šli z gore Jezus in njegovi učenci in šli skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede niso umeli, pa so se ga bali vprašati.
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti so pa molčali. Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji. In sedel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal. (Mr 9,30-37)
Ste kdaj razmišljali o tem, da se zastonjsko podarjanje začne tam, kjer je v odnosu med dvema osebama dovolj domačnosti, da sta lahko druga pred drugo preprosto to, kar sta? V odnosu, kjer ni strahu, kaj si bo drugi mislil, kako bo odreagiral, kako visoko na svojo lestvico nas bo postavil? To je prostorje poslušanja in spraševanja, veselja in skupno nošenje trpljenja, prostorje iskrenega pogovora.
Kljub temu, da so učenci hodili ob Jezusu, so na življenje še vedno gledali v luči preračunljivosti tega sveta in bolj kot na Boga računali nase, na svoje moči. Pogovarjali so se o stvareh, ki so človeku tako domače – kdo je bolj uspešen, bolj priljubljen, boljši … in se spraševali, kdo med njimi je največji.
Jezus pa njihov pogled vedno znova usmerja k temu, kar je bistveno. Na to, da veličina človeka ni v njegovi uspešnosti, temveč v nesebičnem podarjanju. To ne pomeni slepo pozabljanje nase. Pomeni, ostajati v Bogu, da bi v moči Njegove ljubezni lahko brezpogojno ljubili. In v tej ljubezni je dovolj prostora za vsakogar.
Morda pa se moramo prav zato, kakor otrok, ki ga Jezus postavi pred učence, pustiti najprej objeti tej zastonjski ljubezni. Samo iz izkušnje ljubljenosti namreč izhaja notranja svoboda človeka, v kateri ni primerjanja z drugimi, temveč prostorje nesebičnega podarjanja.
- もっと表示する
