Episódios
-
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
Moški s celega sveta menda že tisočletja zahajajo v rdeče četrti. Kaj tam počno, kaj tam iščejo in za primeren denar tudi najdejo, je seveda jasno, pa vendar ne moremo reči, da so si kar vse rdeče četrti v zgodovini enake kakor jajce jajcu. Nekajkrat – in to v zelo specifičnih historičnih okoliščinah – se je namreč primerilo, da je ponudba v tovrstnih predelih mest odločno presegla raven zagotavljanja hitre spolne gratifikacije in takrat so na meni prišli tudi drugačni užitki … Pomislimo, na primer, na Pigalle, ki se je, zahvaljujoč Toulouse-Lautrecu, van Goghu, Picassu, Josephine Baker, Edith Piaf in Hemingwayu, na prelomu iz 19. v 20. stoletje uveljavil kot nekakšen epicenter globalno odmevne, globalno vplivne pariške urbane kulture.
No, kulturno še vplivnejša, čeprav pri nas skorajda povsem neznana, pa bi utegnila biti Yoshiwara, rdeča četrt v današnjem Tokiu, ki je neločljivo povezana z razvojem japonske umetnosti v poznem 17., 18. in 19. stoletju. Kako odločilna je torej bila vloga, ki jo je Yoshiwara odigrala v zgodbi o gledališču kabuki pa o lesorezih ukiyoe in drugih umetnostnih oblikah, ki jih povezujemo s tradicionalno japonsko kulturo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in japonologa, predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Luko Culiberga.
na sliki: Katsushika Ōi – Nočni prizor iz Yoshiware, lesorez, izrez (Wikipedija)
-
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Če se razgledamo po pisanju zadnjih nekaj prejemnikov Nobelove nagrade za književnost – recimo po delih Annie Ernaux, Olge Tokarczuk ali Jona Fosseja –, tedaj lahko ugotovimo, da je sodobna svetovna (ali, vsaj, evropska) literarna produkcija v razmeroma dobri kondiciji. Pa vendar se lahko zelo utemeljeno vprašamo, ali ta literatura dosega tudi višine in globine leposlovnih del, ki so na Zahodu nastajala pred približno stoletjem, v času torej, ko so ustvarjali Marcel Proust, Franz Kafka, Fernando Pessoa, James Joyce, T. S. Eliot in Samuel Beckett?
Zdi se namreč, da so ti avtorji, ki jih literarna zgodovina označuje kot moderniste, s svojo prozo oziroma poezijo preobrnili epoho in povsem na novo opredelili mesto, ki ga človek zavzema v svetu, da so torej, še drugače rečeno, spisali literaturo, ki jo v intelektualni zgodovini evropske civilizacije lahko postavimo ob bok grških tragedov, Danteja, Shakespeara ali Goetheja. Kako neki jim je to uspelo? Kako razumejo temeljne eksistencialne koordinate, znotraj katerih se odvijajo drame naših življenj? Pa tudi: kako to literaturo razumemo in vrednotimo bralke in bralci danes?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko nam je odgovore pomagal iskati dr. Mladen Dolar, filozof, eden ključnih predstavnikov svetovno vplivne ljubljanske psihoanalitske šole. Dolar je namreč vprašanju modernizma v književnosti posvetil levji delež svoje čisto sveže knjige Kamen in glas (založba Goga), v kateri je sicer zbral spise, ki jih je skozi leta posvetil razpravljanju o literaturi od antičnih časov pa do danes.
foto: dr. Mladen Dolar (Goran Dekleva)
-
Estão a faltar episódios?
-
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov?
Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti, od soljudi do bogov, od delov stezic do ozvezdij – pa tudi tiste živali, ki se nam zdijo vredne, da nosijo svoja lastna imena. Ki svoja imena v človeškem jeziku prepoznajo in se nanja odzivajo. Psi vsekakor so take živali. Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje. Povedano s parafrazo: je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.« K temu pa dr. Snoj dodaja še tole vprašanje: »Kakšna je današnja slovenska kultura in kam pri njej pes taco moli?«
Natanko to pa je bilo tudi vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu: kako je namreč ime našim psom in kaj ta imena navsezadnje povedo o nas samih? Pri tem nam je, jasno, pomagal prav dr. Marko Snoj.
foto: 4924546, Pixabay
-
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
To so bili časi nizkega znanja pisanja in branja majhnega števila ljudi, časi, ko so ljudje, predvsem božjo besedo, spoznavali in utrjevali s pomočjo sličic ali zelo povednih cerkvenih slik. Pozneje je bilo seveda vse drugače, nastopiile so dobe tiska, širitev bralne kulture, digitalizacije, informacijske tehnologije ... in v smešek skoncentrirano sporočilo. Nocoj ne bomo izpostavljali bralnih navad in zmožnosti, ampak se sprešujemo, kaj se je in kaj se dogaja s poljem ilustracije in poljem besedila. V oddaji Kulturni fokus sodelujeta dr. Veronika Rot Gabrovec s Filozoske fakultete in ilustratorka Suzi Bricelj z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.
Wikimedia commons, aboriginsko slikarstvo, Jabiru Dreaming, Kakadu. Avstralija (Kodachrome slide)
-
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
Če bi hoteli njegovo razmišljanje o ekonomiji kot sredstvu za doseganje blagostanja, zajeti širše in bolj celovito, bi sicer morali brati tudi Nikomahovo etiko, Veliko etiko, Evdemovo etiko, Politiko ... Z gospodarjenjem v mislih, če ne že v praksi, so se pred njim ukvarjali tudi sofisti in sokratiki, filozofi in tudi zveneča literarne imena epike ... Eno najzgodnejših evropskih teoretičnih del o ekonomiji pa je Ksenofontov Spis o hišnem gospodarstvu.
Gost, klasični filolog, dr. Matej Hriberšek s Filozofske fakultete v Ljubljani je na letošnjem, že 15. Grošljevem simpoziju, govoril prav o tem.foto: pixabay
-
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Kateri čuti so bili v preteklosti, v antiki in pozneje, bolj pomembni in kaj se je zgodilo potem, ko neposredno čutenje zavzamejo simbolni znaki, zapisan jezik? Kateri čuti se malo skrijejo, ko priplava na dan spomin in katera naša čutna dojemanja se zbujajo sproti, na vsakdanjih sprehodih po betonarnah in prostorih potrošnje, kar so postala naša mesta? Z vidika etnoloških raziskav in kot udeleženca z neposrednimi izkušnjami antropologije, več dr. Rajko Muršič in dr. Blaž Bajič, sourednika publikacije Občutki mest.
Foto: Pixabay
-
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
Ženske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretresa vprašanje, kako so v drugi polovici 19. stoletja ženske – posamič ali v kontekstu najrazličnejših društev – prispevale k vzpostavitvi modernih narodov v srednjeevropskem prostoru, se pravi k širjenju, utrjevanju in reprodukciji nacionalnih ideologij, nacionalnih identitet.
Pot, ki namreč vodi od kakega Prešerna, ki se sam v svoji sobi predaja poetskim sanjarijam o tem, kako bi njegov Sonetni venec utegnil odrešiti slovenski narod, do množičnih političnih zborovanj, kjer udeleženci ob energičnem vihranju belo-modro-rdečih trobojnic postavljajo konkretne politične zahteve v imenu tega istega naroda, ni ne kratka ne ravna, no, kot vidimo ob branju pričujočega zbornika, pa bi bila brez aktivne participacije žensk slej ko prej scela neprehodna. Kaj so torej ženske storile, da smo Slovenci postali Slovenci, Romuni – Romuni, Italijani – Italijani in tako naprej in naprej? Kaj jih je sploh pritegnilo k nacionalni ideji in kako so jo, zahvaljujoč svoji aktivni participaciji v narodnem gibanju, tudi modificirale? V kakšnem medsebojnem razmerju sta bila v njihovih očeh boj za narodne pravice in boj za pravice žensk? So bile, ne nazadnje, v tem kontekstu kar najbolj dejavne dame iz najvišjih družbenih razredov, ženske iz srednjih, meščanskih slojev ali pač revnejše ženske s podeželja oziroma iz vrst mestnega delavstva? – To so vprašanja, ki so nas– še zlasti, kajpada, z mislijo na zgodovino slovenskega prostora – zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Marto Verginella.
foto: Ivana Kobilca, skrajno desno, v družbi kolegic, s katerimi je študirala slikarstvo pri Aloisu Erdteltu, med karnevalskim praznovanjem v Münchnu leta 1888 (detajl z naslovnice knjige Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy) -
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Po ocenah, ki jih je lani objavila Svetovna banka, naj bi kar 56 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Ampak ta podatek se slej ko prej zdi preveč splošen, ohlapen, morda celo malo zavajajoč, kajne. Vsi namreč vemo, da si urbana okolja niso podobna kakor jajce jajcu, da je pač precejšnja razlika med življenjem v mestih, kot so Erevan, Zürich, Bratislava ali Canberra, in bivanjsko izkušnjo, ki jo svojim prebivalcem in obiskovalcem ponujajo Istanbul, Pariz, New York ali Tokio.
V prvih je sicer mogoče prav zgledno, kakovostno živeti, si celo ogledati to ali ono znamenitost, katere kulturno-zgodovinski pomen daleč presega lokalni kontekst, ampak to vendarle niso mesta, ki bi v kulturnem smislu zares narekovala tempo, v katerih bi se, drugače rečeno, oblikovala specifična forma mentis, prav poseben življenjski slog, o katerem bi nato sanjali in ga hoteli posnemati milijoni s celega sveta. Kdor hoče danes živeti karseda moderno, se najbrž ne bo preselil v Nikozijo, Dallas ali Ljubljano, ampak v London, Seul ali Berlin.
Še zlasti v Berlin, vsaj če je soditi po fami, ki se v zadnjih nekaj desetletjih – pravzaprav vse od padca Zidu – širi o nemški prestolnici. Berlin naj bi namreč v letih po koncu hladne vojne v predstavah mladeničev in mladenk s stare celine, ki sanjajo o boljšem, intenzivnejšem življenju, nekako izpodrinil Pariz in New York in se uspešno preobrazil v tisto mesto, ki nikoli ne spi, v mesto, ki narekuje, kaj je zares moderno in kaj ne, v čem moramo uživati in v čem ne, za čim se v življenju velja pehati in za čim ne.
Prav zato je bilo tako nenavadno ob koncu lanskega leta na policah naših knjižnic in knjigarn ugledati knjigo z absurdnim naslovom Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin; gre za nekakšen zbornik, ki prinaša intriganten esej nemškega kulturnega teoretika Nicolasa Hausdorfa o življenju v Berlinu na začetku 21. stoletja ter razmišljanja štirih ljubljanskih piscev in pisk, ki – Hausdorfu dovolj tesno na sledi – razmišljajo o življenju v slovenski prestolnici na začetku 21. stoletja.
In kaj je bilanca te nenavadne knjige? Da je Berlin bolj provincialen, kot si mislimo? Ali da Ljubljana ni tako dolgočasna, kakor smo se navadili verjeti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili publicista in urednika pri založbi Sophia Marka Bauerja, ki je v slovenščino prevedel Hausdorfa, ter dr. Primoža Krašovca, sociologa kulture in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je za knjigo Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin, prispeval enega izmed esejev.
foto: grafit na berlinskih ulicah (Sarah_Loetscher, Pixabay) -
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.
Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.
foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)
-
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Projekti EU se velikokrat skrivajo za lažno objektivnostjo. Če pogledamo v njihovo zakulisje, lahko odkrijemo kolektivno iluzijo v zvezi z njimi, gre za prepričanje, da so usmerjeni v korist družbe, vendar praksa razkriva tudi egoistično, individualno naravnanost interesov, v resnici služijo zahtevam nadzornikov. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se antropolog, dr. Gregor Cerinšek, velikokrat koordinator posameznih projektov in opazovalec dinamike iz ozadja, sprašuje, kaj nam množice evropskih projektov sporočajo o Evropski uniji. Gost, tudi vodja Oddelka za aplikativne družboslovne raziskave v Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, je hkrati avtor knjige Zakulisje evropskih projektov, v kateri se v bogatem metaforičnem in humornem izrazju, razkrije kot poznavalska dvoživka.
V uvodu h knjigi piše:
Evropski projekti so kompleksne tvorbe, ki povezujejo ljudi iz raznovrstnih kulturnih in jezikovnih okolij, hkrati pa pripadajo tudi različnim strokam, poklicem in znanstvenoraziskovalnim tradicijam. Delujejo v institucijah, ki imajo specifične organizacijske cilje in pravila, hkrati pa se razlikujejo po velikosti, sektorju, osnovni dejavnosti, pridobitni ali nepridobitni naravnanosti itn. Za nameček se v projekte vpleteni in zapleteni ločijo po starosti, izobrazbi, narodnosti, političnih preferencah, veroizpovedi, spolu in npr. privrženosti kateremu od nogometnih klubov. Če upoštevamo še množico različnih interesov, ki so lahko organizacijsko pogojeni, povezani s posameznikovim kariernim razvojem, ekonomskim položajem ali pa so povsem osebne narave (zaradi npr. medsebojne privlačnosti med projektnima sodelavcema), pridemo do pisane druščine, katere edini vezni člen in oprijemljiva referenčna točka je v projektni latovščini spisan dokument – projektna prijavnica, ki pa je tudi nenehno podvržena različnim razlagam in interpretacijam.
foto: naslovnica knjige Gregorja Cerinška Zakulisje evropskih projektov, izrez
-
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako?
To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …
foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)
-
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje.
Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi … postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogum, pa tudi – in to se zdi še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, ter institucija narodnega parka.
Ker pa se danes, v antropocenu, vse jasneje zavedamo, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave vendarle nista tako zelo oddaljena drug od drugega, kot se zdi na prvi pogled, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in njegova državljanska etika pravzaprav stikata. Pri tem nam sta nam pomagala literarna kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je za založbo LUD Šerpa poskrbel za prevod Državljanske nepokorščine.
foto: obrežje jezera Walden v Massachusettsu, kjer je Henry David Thoreau živel med letoma 1845 in 1847 (Ekabishek/Wikipedia)
-
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Danes opera prejkone ni vključena v vsakodnevne kulturne navade širših slojev, ampak je bolj ali manj stvar redkih glasbenih sladokuscev. Verjetno si zato težko zamislimo, da je bila nekoč ne le zelo razširjena, ampak kar ena osrednjih umetniških zvrsti ter igrala močno kulturno in ponekod tudi družbeno vlogo, morda skorajda tako, kot jo je nekje od sredine 20. stoletja naprej v naših življenjih začel igrati film. In vendar je v 19. stoletju opera v evropskih družbah zasedala prav takšno središčno mesto. Kako je torej mogoče, da je umetniška zvrst - ki je bila še stoletje prej bolj ali manj zabava plemiške aristokracije, tudi danes pa jo okušajo le še redki operni navdušenci - v nekem trenutku dobila tolikšno pozornost v vseh pomembnejših mestih naše celine, od Neaplja, Benetk in Pariza, pa do Dunaja, Berlina in celo Moskve? Ter kako se skozi opero zrcalijo velike premene, ki so jih v tem prelomnem stoletju doživljale na novo industrializirane evropske družbe, polne prebujajočih se nacionalnih gibanj in vzpenjajočega se meščanstva ter vedno bolj modernih idej, ki so vse težje sobivale z v veliki meri po starem ukrojenem svetu? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govoril z dr. Gregorjem Pompetom z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pri tamkajšnji založbi nedavno izdal knjigo z naslovom Opera in glasbena drama v 19. stoletju. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
foto: odrska postavitev Francesca Bagnara za uprizoritev opere Križar v Egiptu Giacoma Meyerbeerja leta 1824, Wikipedija
-
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Med najbolj znanimi talnimi podobami na mozaikih je upodobitev boja Aleksandra Velikega in Dareja III., ki so ga našli v Pompejih, v enem izmed pomembnih krajev, kjer je bilo odkritih precej primerkov te umetnosti. Razširjeni so bili po Sredozemlju, zahodni in srednji Evropi, Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, precej obrtniško sicer, so v riskodobnem času nastali tudi pri nas. Med dobro raziskanimi in ohranjenimi rimskimi strukturami Celja so bili v preteklih stoletjih in tudi ne tako dolgo nazaj najdeni lepi primerki mozaikov in fresk. Med drugim se v njih izraža odnos do umetnosti med bogato elito srednjega sloja, ki je nastala iz vojaških upokojencev. Poskušala je posnemati visoko, prestižno umetnost preteklosti, a ji je primanjkovalo znanja in okusa.
Gost: Dr. Jure Krajšek je zaposlen kot kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Foto: Pokrajinski muzej Celje
-
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam?Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Gost je dr. Lenart Škof, ki se ukvarja filozofijo, filozofsko teologijo, družbeno in politično etiko, indijsko filozofijo in religijo ter feministično filozofijo in religijo.
-
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Danes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži …
Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsko lahko posvečal geologiji, domoznanstvu, planinarjenju, petju ali šahiranju, je v svoji neposredni okolici pač poiskal nekaj sorodnih duš, se z njimi povezoval in ustanovil specializirano društvo, v katerem so potem s skupnimi močmi poglabljali znanja in spretnosti, ki so jih potrebovali za svoje konjičke. Razume pa se, da so ti odlični meščani svoje članstvo v teh društvih kaj lahko – tako rekoč spotoma – uporabili tudi za tkanje trdnejše, gostejše mreže vez in poznanstev, ki jim je nato pomagala v siceršnjem političnem, ekonomskem in družabnem udejstvovanju. To pa pomeni, da so bila v drugi polovici 19. stoletja zasebna društva pravzaprav eden izmed motorjev javnega življenja in da lahko, če si pobliže ogledamo njihovo delovanje, izvemo veliko o aspiracijah, vrlinah, hinavščinah, slepih pegah in sploh kontradikcijah te dobe.
Kako zelo plodno je raziskovati civilno-družbena društva druge polovice 19., se lahko prepričamo, če v roke vzamemo še čisto svežo knjigo Meščanstvo v zalivu : društveno življenje v habsburškem Trstu, pod katero se podpisuje antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, dr. Daša Ličen. Skozi prizmo razprave, v kateri se dr. Ličen podrobno posveča zgodovini štirih tržaških društev – Minerve, Slavjanskega društva, Društva ljubiteljev živali ter Jadranskega naravoslovnega društva –, se namreč odprejo novi in dragoceni razgledi na življenje v največjem habsburškem pristanišču, razgledi, ki bi presenetili veliko večin zgodovinarjev – tako tiste, ki vsakokrat, ko govorijo o Trstu, povsod vidijo le prepade med antagonističnimi narodnimi skupnostmi, kakor one, ki hočejo, prav nasprotno, v tržaški družbi poznega 19. stoletja videti nekakšno predhodnico današnje evropske družine narodov.
Kako se je torej v resnici živelo v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje? Kako so se v njem križale, dopolnjevale in izključevale različne razredne, etnične in spolne identitete? In kakšno vlogo so pri vsem tem igrala društva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Dašo Ličen.
foto: pogled na Trst okoli leta 1885 (Wikipedia, javna last)
-
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
Da umetnosti ni brez umetnic in umetnikov je menda samoumevno. Da je ni brez občinstva, brez gledalk in gledalcev, poslušalk in poslušalcev oziroma bralk in bralcev, se tudi še zdi dovolj razumljivo. Da pa je ni brez ekspertnih posrednikov in posrednic – se pravi brez kustosinj in kritikov, brez teoretičark in promotorjev –, no, to pa je misel, ki danes na Slovenskem ni prav trdno zakoreninjena. Prevladujoča štacunarska logika, o kateri je njega dni govoril pesnik Gregor Strniša, nas namreč vse napeljuje k sklepu, da nam bo do umetnosti, kadar in kolikor jo sploh potrebujemo, pomagala nevidna roka trga, ki bo presejala umetnostno produkcijo in nam ponudila, kar je najboljšega.
A kdor misli tako, se mora slej ko prej sprijazniti z ugotovitvijo, da se s pomočjo nevidne roke trga kvečjemu le reproducira prevladujoči okus dobe, medtem ko resnične, prebojne novitete, ki našo bivanjsko izkušnjo osvetljujejo v novi luči, praviloma ostajajo v slepi pegi. No, na srečo se zdi, da vsaj umetniki in umetnice, zbrani v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana, vedo, da umetnost nujno potrebuje tudi eksperte, ki pomagajo – pa čeprav so, jasno, tudi sami zmotljivi – ločevati zrnje od plev. In tako so v Društvu sredi decembra že petič podelili priznanje Ivane Kobilca za sopotnike in podpornike likovne in vizualne umetnosti.
Tokrat ga je prejela izredna profesorica za umetnostno zgodovino, umetnostno teorijo in analizo sodobne umetnosti na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, dr. Nadja Zgonik. V obrazložitvi lahko med drugim preberemo, da se dr. Zgonik udejstvuje kot članica domačih in mednarodnih žirij, da predseduje Slovenskemu društvu likovnih kritikov, da je predana pedagoškemu delu, da se je podpisala pod niz pomembnih umetnostno-zgodovinskih in umetnostno-teoretskih del in da, ne nazadnje, ostaja zavezana aktivnemu spremljanju razvoja domače sodobne likovne umetnosti. Sliši se imenitno, a kaj se v resnici skriva za temi besedami? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Zgonik.
foto: Nada Zgonik (Goran Dekleva)
-
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
V kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.
Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite?No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika.
foto: podobo je ustvaril GPT4
-
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Vsi ljudje, če se zavedamo ali ne, smo podvrženi najrazličnejšim navadam in ritualom, predvsem, ko gremo skozi življenske prelomnice. Gre za simbolne sisteme, sisteme verovanja in komunikacije med človekom in družbo, sestavine, ki izhajajo iz razmerja narave, duhovne kulture in družbe. Tradicionalne skupnosti so o tem imele kompleksne nazore in prepričanja, zato so si pomagale s šegami, magičnimi in ritualnimi praksami, ki so povezale življenje med ljudmi in dajale širšo dimenzijo bivanjskemu smislu. Tu so tudi prepovedi, tabuji, ki so vpeti v presežno in sveto. To prepredeno področje, ki je doživelo številne spremembe, predvsem posvetnega značaja, zelo zaposluje etnologe in antropologe ...
Vsi smo že slišali za rojenice in sojenice, bajeslovna bitja, ki naj bi novorojenčka obiskale prvo, tretjo, ali sedmo noč po rojstvu, njihova napoved otrokove usode naj bi bila odločilna, zaobšel jo je lahko le nekdo, ki je bil posvečen magiji in kozmičnim skrivnostim. Mitološka izročila o tovrstnih ženskih bitjih segajo daleč v antične čase, zato lahko sodimo, da gre za davne indoevropske izvore, mogoče jih je postavljati tudi ob bok nordijskim nornam ... Zato, ker je bila za otroka od vseh zlih sil največja nevarnost trutamora ali môra, ki je lahko sesala kri ali človeka med spanjem zadušila, so na stranice njegove zibelke pogosto izrezljali ali naslikali pentagram - simbol trutamore - , ali pa so dali v zibelko ogledalo, da bi se prestrašila same sebe, kar bi jo odgnalo. Posebno nevarnost je za novorojenko ali novorojenca predstavljal mrak, mračnina ali nočnina, ki otroku jemlje spanec, mu povzroča glavobole in mu omrači um. Mrak se je rad naselil v človeški klobuk, zato ni smel k novorojenemu otroku nihče s klobukom.
O vsem tem pripoveduje gost oddaje Kulturni fokus.
Od imena do spomina je namreč naslov knjige dr. Ambroža Kvartiča, slovenskega etnologa in foklorista, novinarja, napovedovalca, pisatelja, ki je zbral, opisal tovrstno slovensko kuturno dediščino, ritualnost in nasploh obrednost v človekom življenskem krogu.
-
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
V enem izmed svojih sonetov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Milan Jesih naslika tole sceno: »[T]ačas najlepše se doma praznuje: / sediš doma na toplem in v copatih / strežejo svakinje in ljuba žena, / na mizi gos rumeno zapečena, // k luči vzdiguješ hvalo kaplji zlati, / očku nazdravljaš in prepevaš z brati.« Prizor – verjetno gre za martinovanje – je seveda živo in vešče upovedan pa tudi bralke in bralci si ga v svojih domišljijah menda zlahka zamislimo, saj se zdi, kakor da je Jesih, ko je pesnil pred slabimi štirimi desetletji, na delovni mizi imel kakšnega izmed danes vseprisotnih katalogov za notranjo opremo stanovanj, ki se navdihujejo pri hygge, specifični danski oziroma, širše, nordijski kulturi bivanja, ki je s poudarkom na topli, pridušeni svetlobi, naravnih materialih pa tudi ljubkosti, varnosti in udobju v zadnjih nekaj letih očarala ves svet.
Kaj naj bi torej Danci vedeli o kakovosti bivanja, česar ne vemo drugi? Kako to, da so se te njihove ideje uspele tako bliskovito razširiti po svetu? Obljuba kakšnega življenja je pravzaprav vpisana v besedo hygge? In, ne nazadnje, ali je ta obljuba samo cenen trik marketinških služb svetovnih proizvajalcev notranje opreme ali pa s hygge resnično lahko živimo bolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Ano Svetel z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se je s fenomenom hygge ubadala v širšem kontekstu raziskav za doktorsko disertacijo, ki jo je posvetila vprašanju vremena, časa, svetlobe in temè v družbenih razsežnostih islandske krajine.
foto: soundsrelaxing89/Pixabay
- Mostrar mais
