Episódios
-
Čarobna koža je eden od vrhuncev Balzacovega cikla Človeška komedija, ki združuje več kot 40 romanov, ki raziskujejo globine človeškega značaja. Mladi markiz Raphaël de Valentin je nesrečen, propadel in osamljen, na robu samomora. Svoje preživetje dolguje antikvarju, pri katerem po naključju najde talisman, začarano kožo, ki naj bi mu uresničila vsako željo, omogočila predajanje razkošnemu življenju in razvratu. Čeprav pride do bogastva in ljubezni, ki ju dotlej ni poznal, se vsakič, ko si nekaj zaželi, čudežna koža malce skrči, Raphaëlovo življenje pa malce skrajša.
-
Založba Beletrina že nekaj let v rednih razmakih skrbi za navdušene bralce Kingovih uspešnic. Tokratna bera prinaša eno njegovih najuspešnejših del, ki je prek Kubrickovega filma z Jackom Nicholsonom že zdavnaj postalo del našega kolektivnega kulturnega spomina. Nova služba Jacku Torranceu ponudi odlično priložnost za nov začetek. Kot oskrbnik impozantnega starega hotela izven sezone bo imel dovolj časa, da se bolj poveže z družino in do konca spiše svoj roman. Odrezana od sveta sredi snežnih zametov visoko v gorah pa postaja idilična lokacija vse bolj zlovešča. Edini, ki opazi strašljive sile, ki se zbirajo na območju hotela, je Danny Torrance, petletnik z nenavadnimi telepatskimi sposobnostmi. Stephen King se je v svoji četrti in do tedaj največji uspešnici iz leta 1977 navezal na znamenito kratko zgodbo Edgarja A. Poeja Maska rdeče smrti ter jo nadgradil z vznemirljivim notranjim monologom protagonista. Roman je morda zasenčila le Kubrickova filmska priredba (1980), ena najvplivnejših grozljivk, ki je King sicer ne mara: Kubrickov film odlikuje predvsem briljantno upodobljena klavstrofobična atmosfera praznega hotela, roman pa je mnogo več, saj s sugestivno pripovedno spretnostjo prodre do najbolj skritih misli glavnih likov, kjer ždijo tiste prave pošasti. Si jih upate pogledati od blizu?
-
Estão a faltar episódios?
-
Dogajanje v romanu Pasji park, šestem romanu Sofi Oksanen, je razpeto med Helsinke in Ukrajino. Glavna junakinja Olenka, po očetu Ukrajinka in po mami Estonka, se je v mladosti odločila za darovanje jajčnih celic. Nadomestno materinstvo in darovanje jajčnih celic sta pred vojno v Ukrajini cvetela zaradi manj restriktivne zakonodaje in precejšnjega števila deklet, ki so bile v tem poslu pripravljene sodelovati. Olenka kasneje postane koordinatorka v podjetju, ki se ukvarja z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare. V industriji, kjer se obračajo velike vsote denarja, pa lahko hitro komu postaneš trn v peti in kmalu mora pobegniti, da si reši življenje ... Ta izjemno napet roman odpira številne teme, kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, konec koncev pa je to tudi pretresljiva ljubezenska zgodba.
-
Najtežje je biti prerok v domačem kraju. Osrednji lik velja za obsedenca, ki »ga ni obsedel samo en, temveč več, celo nešteto demonov«. Po poklicu je sadjar, ki s svojim preklinjanjem in zaklinjanjem v neobstoječem jeziku straši sovaščane. Ti ga izločijo iz svoje skupnosti, ob strani mu stoji le še sestra, ki opazuje njegov dar navezovanja stika z živalmi in je priča tudi njegovi preobrazbi ob jezeru, ki meji na »drugo deželo«. Tam ga kot prijatelja nagovori skrivnostni človek, ki ga sprejme takšnega, kot je. V tem trenutku ga demoni zapustijo, on pa se odpravi v drugo deželo, kjer lahko zaživi polno življenje. Knjiga govori o poetični preobrazbi, ki omogoča sobivanje, pa vendar vsebuje kanec uporništva in hudomušnosti, tako kot vsa Handkejeva dela. Handkejevo kratko in poetično novelo Moj dan v drugi deželi lahko beremo tudi kot protiutež obsežnemu romanu Moje leto v Nikogaršnjem zalivu.
-
Glavni junak Jaguar Petrovič, lik iz črtice Ilfa in Petrova, nam humorno pripoveduje o svojem otroštvu v Beogradu, kako se jih je po šest in tudi po osem zbralo in so šli skozi cigansko naselje na kino matinejo. Tri leta star ciganček, čik v ustih, se postavi prednje: Vadi pare! Potem so tu vojne. Vojna med sosednjimi ulicami. Vojna med sosednjimi razredi. Na vsem lepem se dogajanje preseli v Ljubljano. Pojavijo se novi prijatelji. Sledi ples v študentskem naselju, na viški gimnaziji igrajo Mladi levi, v Halo Tivoli pride Matt Collins, prvi pevec z Zahoda, ki mu oblast dovoli nastopati pri nas. Šele čez leta izvemo, da je bil to Karlo Metikoš, pevec iz Zagreba. Čas mineva in Jaguar Petrovič se spreminja v moža s tisoč obrazi. Od kod mu potreba, da se v romanu predstavi še z izmišljeno podobo dramaturga? Občutek dobi, da je izmišljeno veliko resničnejše kot tisto, kar se je zares zgodilo. Ves čas pa traja sedanjost. Covid, vojna v Ukrajini. Ves čas teče reka Sava. Tekla je, ko smo se spustili z raftom po njej in smo ji rekli Sava Dolinka, tekla je mimo črnuškega mostu, tekla je mimo Trbovelj in tekla je mimo Ade Ciganlije, vse do sotočja z Donavo. Mogoče je Sava bistvo tega romana?
-
Zbrana kratka proza slovesno stopa med bralce sto let po smrti Franza Kafke. V tej veliki knjigi najdemo poleg znamenitih pripovedi, kot so Preobrazba, V kazenski koloniji, Sodba, Pred zakonom in Pismo očetu, tudi vsa druga, manj znana, a kljub temu intrigantna kratkoprozna besedila, ki jih avtor pogosto ni dokončal. Prvi del, »Preobrazba«, vsebuje tiste zgodbe, ki jih je pisatelj objavil v svojem življenju; med zadnjimi je bil Gladovalec, nepozabno ganljiva prispodoba umetnika in umetnosti.
Sanjsko vzdušje, ki gre z roko v roki s »pravniško« sintakso, nas omreži do te mere, da tudi bralci postanemo vidci, ki zremo preko plotu groteske, onkraj prispodobe, se poučimo iz prilik, prenašamo humorno trpkost in znamo ceniti daljnovidnost teh zgodb. Kafkovih pripovedi se drži ritualna resnobnost, kakor da se pred nami odvija sveti obred; obenem pa so prepojene s humorjem. Vanje je vtkano neko protislovno bistvo. Zato se še danes čudimo tem preroškim uvidom v absurdni položaj modernega človeka, ki jih pisatelj odstira brez kanca cinizma, in njegove junake vzamemo za svoje. -
Biografija Grigorija Rasputina je monumentalno delo, ki dokončno razrešuje mit, v katerega je ovita ta zlovešča zgodovinska osebnost. Avtor z izjemno natančnostjo opisuje vsa obdobja Rasputinovega življenja od mladosti, obdobja romanj in prvih nastopov v vlogi duhovnega voditelja do uveljavitve na dvoru zadnjega ruskega carskega para, ki so jo spremljali čedalje večje zgražanje javnosti, ljubosumje v duhovniških krogih, spletke v državnem aparatu, podtikanje afer ter neprestane klevetniške gonje v časopisju, ki so iz Rasputina naredile simbol izprijenosti carskega režima in grešnega kozla za vse tegobe Rusije, pogrezajoče se v kaos prve svetovne vojne in revolucije. Avtor se naslanja na izjemno obsežen aparat; navaja vse neštete razpoložljive vire o Rasputinu, od arhivskega materiala v arhivih in knjižnicah v Rusiji, Evropi in Ameriki do vseh doslej objavljenih Rasputinovih biografij in zapisov o njem. Smith je preučil vse omembe Rasputina v sodobnem ruskem tisku, desetine dnevniških zapisov, zapisnike cerkvenih konsistorijev, policijske zapisnike z zaslišanj, poročila agentov carske tajne policije Ohrane, ki so varovali in nadzirali Rasputina, zapisnike z zaslišanj po poskusu atentata nanj leta 1914 in po njegovem umoru, rezultate preiskave, ki jo je v zvezi z njim po njegovi smrti sprožila začasna vlada. V izjemno privlačno in napeto napisanem besedilu najdemo med drugim prodorne analize stanja duha v Rusiji pred prvo svetovno vojno, opise delovanja cerkvene hierarhije in kvarjenja mehanizma carske države do dokončne izgube zaupanja vseh družbenih slojev v monarhijo.
-
Najprej je ves Evelinin svet velika družinska hiša z malo prostora. Tam se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, v Evelin butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih z občutkom odstira. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okameni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj. September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim.
-
»Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela. Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Prav neizprosen dialog z lastno dušo, s svojimi nedoslednostmi, sprenevedavostmi in ja, hinavščino, daje izpovedovalcu vso pravico, da na tej svoji samoraziskovalni poti izstavi račun tudi svoji okolici, delokrogu, sorodnikom po življenjskih izbirah, ki jih danes strogo črti in premerja. Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.
-
Primarij Tomazin in profesor Virk. Pravi duet za plezalne, alpinistične in druge avanture, ki so prinesle tesno prijateljstvo. V knjigi Naveza v metaforično bogatem jeziku, začinjenem s humorjem in pikantnimi podrobnostmi, beležita zlasti skupne plezalne podvige in razmišljata o alpinizmu, prijateljstvu, naravi, lepoti, umetnosti, etiki, duhovnosti in presežnosti. Skozi živahen in sproščen dialog nam vrhunski alpinist in vrhunski esejist odstirata, kako sta presegala vsakdanjo stvarnost, prehitevala še samega sebe, se vzpenjala in padala ... Dva zorna kota – navezana.
-
Simbol, okrog katerega je skoncentrirana knjiga pesmi To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, je križ – križ kot primordialni simbol, veliko starejši od krščanske apropriacije, in obenem kot simbol, ki je zaznamoval avantgardne prelome (pomislimo na Maleviča in Majakovskega), pa tudi kot prototipni primer koordinatnega sistema. Prva pesem v knjigi z naslovom borba se nastavlja papir gubi je bila napisana ob smrti slikarja Romana Uranjeka. Ljudje, potopljeni v senzacionalizem in moralizem vsakdanjosti, ob tej smrti sploh niso opazili, da je slikar več kot dvajset let vsak dan ustvaril vsaj en križ. Pesnik se je poklonil tej gesti. Knjiga pesmi odkriva, kako moč primordialnih simbolov deluje tudi v svetu, ki tega noče. In odkriva, kako je kozmos vzdržanje kaosa. V njeno središče je postavljena pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški, ki jo tvori 999 anagramov naslovnega verza; že s svojimi postopki med determiniranostjo in svobodo ne vzpostavlja razlikovanja, ampak ples.
-
Zgodbe iz labirinta je Marjan Tomšič pisal v obdobju od pomladi 2020 do poletja 2023, v zadnjem zamahu tuzemnega življenja. Njegov alterego je v osami, dovzeten za znamenja iz okolice, ki mu odstirajo globljo resnico o tem, kaj pomeni biti Človek. Avtor pred nami izrisuje razvoj družbe, razklane med človeško civilizacijo in Naravo, v dobi, ki jo imenuje »duša hladne zore«. Seciranja današnjega časa se loteva kot mag, katerega tretje oko je zazrto onkraj materialnega sveta, v fantastično in iracionalno. Človek kot nekaj več postane nekaj manj, »nevidna« bitja Narave pa so osvetljena z vso pisateljevo pozornostjo. Tomšič je ob koncu svoje poti pripravljen tudi na iskren obračun s seboj. Zanj je ključno, da pri vsem, kar kot človek vidi in izkusi, ne okameni, čustveno ne otopi. Za trenutek postojmo in se razglejmo po tem labirintu uvidov in spominov, ki včasih sežejo tudi osem desetletij nazaj. Kakšna je pisateljeva literarna refleksija spreminjajočega se sveta?
-
Legendo o Salonu Kitty dobro poznajo zgodovinarji, filmski ustvarjalci in sploh vsi, ki jih zanima nacistična Nemčija. Toda doslej je bilo malo preverljivih dejstev, kopičili pa so se miti, govorice ter legende. V osnovi gre zgodba takole: Salon Kitty je bil znan in ekskluziven berlinski bordel za prvovrstne VIP-stranke v weimarski republiki, pa tudi po Hitlerjevem vzponu na oblast. V njem so se vrteli pomembneži, od diplomatov, poslovnežev do vojaških in političnih osebnosti. Njegova madame Kitty Schmidt je bila pretkana in omikana gostiteljica, njena dekleta pa so slovela po svoji lepoti in uglajenosti. Toda salon je imel svoje skrivnosti. Po nacističnem prevzemu oblasti se je sprevrgel v prisluškovalno središče, kjer so s skritimi kamerami in mikrofoni pod taktirko Reinharda Heydricha, ki mu je sam Hitler pravil »mož z železnim srcem«, vohunili za obiskovalci s pomočjo posebej izurjenih vrhunskih prostitutk, ki so med rjuhami izvlekle skrivnosti iz mož, ki so krojili potek vojne.
-
»Ob vročih nočeh najbolj trpijo tisti z največjimi sanjami.« Sklepni stavek romana Nikogaršnji čas strnjeno povzema atmosfero knjige, sestavljene iz štirih vsebinsko zaokroženih delov, ki so med seboj povezani z zgodbama Tamare in Samirja. V delu prevladujejo liki, ki jim je življenje namenilo ravno dovolj možnosti, da se jim njihovi cilji zdijo dosegljivi, a obenem premalo, da bi jih lahko uresničili: skupina delavk, študentje primerjalne književnosti, ulični prodajalec knjig, bivši marksist, podeželski alkoholiki, pripadniki druge generacije priseljencev iz držav bivše Jugoslavije … Zaradi tega v njih zlagoma prevlada izkrivljeno stremljenje po nečem, česar ne znajo ubesediti in jih vodi na stranpoti, ki jih poskuša popisati roman. Dogajanje je postavljeno v Ljubljano in deluje kot poklon izumirajoči vrsti ljudi, ki še ni (popolnoma) podlegla nezadržnemu tempu sodobnega vsakdana. Kljub turobnemu vzdušju pa se vsak izmed štirih delov zaključi – ne s srečnim koncem – ampak s pomirjujočo noto: prek številnih porazov Tamara in Samir naposled prepoznata meje, ki jima jih je odredila okolica oziroma usoda.
-
Briljantna domislica gospodične Šibata je prvoosebna pripoved mlade ženske, ki ji impulzivna odločitev spremeni življenje: v službi se zlaže, da je noseča, in pri predrzni laži neomajno vztraja. Ker je noseča, gospodični Šibata ni treba več streči kave in ni prisiljena delati nadur. Noseča gospodična Šibata lahko gleda televizijo in se dolge ure namaka v kadi. Vpiše se celo na vadbo za nosečnice. Zdaj živi bolj zdravo in sproščeno, bolje se prehranjuje, sodelavci so do nje uvidevnejši. A ko njena domišljena prevara postane vrtinec, ki jo srka vse globlje vase, se meja med krinko in resničnim življenjem usodno zabriše. Avtorica v nagrajenem prvencu z obilo suhega humorja secira vsakodnevne pritiske in pričakovanja, ki so jih deležne Japonke v delovnem okolju, utesnjujoče spolne vloge in velemestno odtujenost, s čimer je pritegnila tudi pozornost svetovne javnosti: delo je prevedeno že v več kot dvajset jezikov, angleški prevod, Diary of a Void, pa najdemo na seznamih najboljših knjig leta 2022 New Yorkerja in newyorške javne knjižnice ter Zmed izborom kritikov New York Timesa. Nagrajeni japonski roman je prvo avtoričino besedilo, prevedeno v slovenščino, in je kot nalašč za ljubitelje Vseh mojih poletij in Ženske iz samopostrežne trgovine.
-
»Pozabite na Sally Rooney – to je najbolj vroča knjiga ta hip« so zapisali ob izdaji prvenca Coco Mellors pri Sunday Timesu, »Zvezdniški prvenec – pameten, pronicljiv in čudovito zabaven,« je knjigo napovedoval Evening Standard, na LitHubu pa so se navduševali nad atmosfero knjige, ki »spominja na zgodnje sezone nanizanke Punce«. Zasvojljiv, duhovit in ganljiv roman Britanke, ki živi v ZDA, je boleče iskrena ljubezenska zgodba mlade umetnice in nekoliko starejšega kreativca v hedonističnem New Yorku, mestu neskončnih priložnosti. Cleo grozi, da se bo morala posloviti od mesta svojih sanj. Ima 24 let, vsak večer je na drugi zabavi, študentska viza se ji izteka in denarja nima niti za cigarete. Na silvestrovo ji naključno srečanje ponudi rešilno bilko v podobi Franka, 20 let starejšega uspešnega poslovneža, ki ji lahko ponudi varnost, po kateri hrepeni, ona pa njemu življenje, polno lepote, umetnosti in svobode. Brezglavo se zapleteta v romanco ter nato skočita v zakon in v svojo viharno orbito potegneta še svoje bližnje. Filmsko izpisana velemestna romanca z izjemnim poudarkom na dialogih je zgodba o tem, kako se lahko človeka resnično ljubita, čeprav se zdi, da nikakor ne sodita skupaj. Predvsem pa je to duhovita, a srce parajoča pripoved, polna bizarnih čudakov, almodovarskih obstrancev in hedonističnih izgubljencev, ki iščejo svoje mesto v svetu, se predajajo omamam, da bi zadovoljili temeljno potrebo, ki jo skušamo zadovoljiti prav vsi – ljubiti in biti ljubljen.
-
Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Doris Kukovičič je začela preminulemu sinu Maticu, ki ga je zgolj pol leta po dopolnjenem osemnajstem letu izgubila zaradi raka, pisati pisma. Na e-naslov [email protected] je »poslala« več kot sto zapisov, v katerih je dala prosto pot vsem čustvom, s katerimi se je srečala na poti sprejemanja nesprejemljivega, se spominjala lepih trenutkov s sinom, mu poročala o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti. Ravno skozi proces pisanja so se odgovori na vprašanja, kot so »Kako naprej?«, »Kdo sem, če nisem več Matičeva mami?«, »Kako preživeti trenutke, ko kruto spoznanje ponovno udari na površje?«, »Lahko po čem takšnem še ljubim življenje?«, postopoma razjasnili sami od sebe. Po sortiranju, urejanju in izbiranju najmočnejših pisem je nastalo pretresljivo avtobiografsko delo, dokument individualne bolečine neke matere, ki nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.
-
Zvezdna Beletrina je knjižna zbirka svetovne in slovenske mladinske klasike. Prepričani smo, da bo marsikdo v srebrnem ogledalu spomina v sebi spet obudil otroka in delil svojo zgodbo o prebranem z mladimi bralci, ki se bodo prvič srečali s katero od knjig. V knjižni zbirki bo v petih letih izšlo 25 skrbno izbranih naslovov, še prav posebej pa bodo mladim bralcem v veselje novi prevodi vrhunskih slovenskih prevajalcev. Knjige so obogatene s spremnimi besedami slovenskih področnih poznavalcev.
Komplet tretjega letnika Zvezdne Beletrine:
1. Oscar Wilde, Hiša granatnih jabolk in Sebični velikan
Prevod: Nina Dekleva, spremna beseda: Lela B. Njatin
2. Erich Kästner, Dvojčici
Prevod: Aleš Šteger, spremna beseda: Neža Ritlop
3. Rudyard Kipling, Knjiga o džungli
Prevod: Janez Gradišnik, spremna beseda: Cvetka Sokolov
4. Vitomil Zupan, Potovanje v tisočera mesta
Spremna beseda: Dim Zupan
5. Branka Jurca, Ko zorijo jagode
Spremna beseda: Barbara Zorman -
Ukrajinski pisatelj Serhij Žadan (1974) se predstavlja z romanom Internat, ki sta ga prevedla Janja Lubej Vollmaier in Primož Lubej. Roman se osredotoča na vojno v Donbasu leta 2015 in predstavlja vojno izkušnjo žensk, otrok in moških, v originalu pa je izšel leta 2017. Dogajanje se odvija v treh zimskih dneh, ko mora Paša svojega 13-letnega nečaka Saša vzeti iz internata in ga pripeljati domov. Šola, ki jo obiskuje, je namreč tarča napadov in zato postaja vse nevarnejša. Da bi se Paša prebil skozi mesto, traja ves dan. Ko se z nečakom vračata, sta priča številnim spopadom, eksplozijam min, paravojaškim skupinam, ruševinam, obupanim ljudem. Prevajalca ob tem dodajata: »Tu in tam pa Pavlo Ivanovič oziroma Paša ter njegov nečak Saša nista v ospredju, kajti vse osebe, poimenovane in nepoimenovane, so enakovredne. To je njihova zgodba, to je pripoved vseh tistih, ki zaradi vojne postanejo begunci, predvsem notranje razseljene osebe. Negotovost, nesmiselnost, obup in groza se kažejo tako na motivno-tematski ravni romana kot tudi na slogovni, kajti lirizme in metaforičnost mestoma zamenjajo realistični opisi, deskripcije in surovost nizanja dejstev, povezanih z vojno. Asociativnost, nedorečenost, tudi pretrganost bogatijo Žadanov literarni svet, ki je svet surovega vsakdana, ki mu ni mogoče ubežati.« V knjigi ne gre za opise vojnih prizorov kot takih, marveč za slikanje vzdušja, ki ga povzroča vojna, in prikazovanje soočanja posameznika s samim seboj. Pretresljivo in nujno branje.
-
Dežela ZOO je zgodba o družini Habermann. Avtor v malce arhaiziranem slogu ustnega izročila z obilo humorne distance raziskuje vprašanje človekove notranje svobode. Opisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini v viharnih časih pred začetkom 2. svetovne vojne, ko so se savinjski splavarji zadnjič podali na pot do Beograda. To »povest o dobrih in slabih ljudeh« poganjajo naprej prvinska čustva ljubezni, strasti, nebrzdanega besa in ljubosumja. Splavarski gospodar in veleposestnik Herman Habermann nadaljuje tradicijo trgovanja z lesom. Ima dva sinova, Maksa Albina in Friderika. Slednji se med služenjem vojaščine vrne domov zaradi poroke starejšega brata, ki pa je še na »rajži«. Tako se Friderik seznani z bodočo svakinjo Heleno Lipold iz Celja. Dekle se zave, da se je prenaglila s poroko, in nekateri načrti splavajo po vodi. Ko se sinova Habermann skupaj znajdeta na velikem splavu, ki pluje proti Beogradu, je njuno soočenje neizbežno. A kakor pravijo savinjski splavarji: Kar se na splavu zgodi, tam tudi ostane.
- Mostrar mais
