Эпизоды
-
Osmi marec je dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih ženske imamo danes, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. A je to tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
Medtem ko marsikje 8. marec mine v duhu cvetja, čokolad in praznih pohval, je resnično bistvo tega dne v spominu na težko prehojeno pot do enakopravnosti. Ta dan ni zgolj simbolični opomnik, ampak tudi klic k akciji, saj dogajanja v svetu kažejo, da so pridobljene pravice žensk velikokrat ogrožene, da niso nikoli v celoti varne pred ukinitvijo ter da kljub enakopravnosti sistemska in individualna diskriminacija žensk in deklet še zdaleč ni odpravljena. Raziskave in poročila različnih mednarodnih organizacij namreč jasno kažejo, da se ženske in dekleta po vsem svetu še vedno soočajo z različnimi oblikami diskriminacije po spolu, nasiljem, omejevanjem in tudi odvzemanjem pravic.
Kot opozarjajo v okviru Združenih narodov, leto 2025 predstavlja ključen trenutek v globalnem prizadevanju za enakost spolov in opolnomočenjem žensk, saj obeležujemo 30. obletnico sprejetja Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so jo sprejeli na znameniti Četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu. Ta dokument ostaja najnaprednejši in najširše podprti globalni načrt za pravice žensk in deklet. Njegove smernice so usmerjale politike in programe na ključnih področjih napredka, kot so izobraževanje, zdravje, politična udeležba, ekonomsko opolnomočenje ter odprave nasilja nad ženskami. Gre za dokument, ki je temeljito spremenil agendo pravic žensk in pripomogel k vidnemu napredku na tem področju.
Tako je na primer pred letom 1995 le 12 držav imelo zakonodajo proti nasilju v družini. Danes pa v 193 državah obstaja več kot 1.500 zakonodajnih ukrepov, s katerimi opredeljujejo to nasilje, ki v največjem deležu prizadene prav ženske. Pekinška platforma je ob tem spodbudila tudi vzpostavitev številnih storitev za preživele nasilja, kot so zatočišča, pravna pomoč, svetovanje in zdravstvena oskrba. Te storitve so se razširile po vsem svetu in so danes dostopne številnim ženskam in dekletom. Pekinška agenda je sprožila tudi številna globalna gibanja za pravice žensk, ki izzivajo škodljive stereotipe in ustaljene prakse ter uveljavljajo politike, zakone in institucije za enakost spolov. Poudarila je tudi pomen polne in enakopravne udeležbe žensk pri reševanju konfliktov in preprečevanju nasilja, tudi na odločevalskih ravneh. Danes ima tako 112 držav nacionalne akcijske načrte za ženske, mir in varnost – leta 2010 je bilo takih držav le 19. Ti načrti so bili ključni za povečanje sodelovanja žensk v mirovnih procesih, omogočanje dostopa do vodstvenih položajev in sprejemanje zakonov za obravnavo spolnega nasilja v konfliktih.
A kljub napredku, ki ga nikakor ne gre zanikati, je slika o položaju žensk in deklet daleč od idealne in pred nami so številni izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Svet se žal sooča z naraščajočimi konflikti, podnebnimi spremembami in digitalnimi izzivi, ki pomembno vplivajo na položaj žensk in deklet ter ogrožajo njihove pravice in življenja. Kot opozarjajo Združeni narodi, je leta 2023 kar 612 milijonov žensk in deklet živelo na območjih oboroženih spopadov, kar je za polovico več kot pred desetletjem.
Prav tako raziskave kažejo, da zaupanje v demokracijo upada, civilni prostor za delovanje aktivistk in organizacij se krči, napadi na pravice žensk pa postajajo vedno bolj sistematični. Dostop do izobraževanja, zaposlitve in odločanja je še vedno neenak in v globalnem smislu še vedno predstavlja prostor tako odkrite kot prikrite diskriminacije.
Zato je pomembno, da si ob prihajajočem osmem marcu ne zatiskamo oči pred realnostjo. Ta dan ni tu zato, da bi ženskim kolegicam in partnerkam rekli "hvala" in se nato vrnili k stari rutini. Ta dan je priložnost, da se zavemo, kje smo in na čem bi še bilo potrebno delati. Praznovanje 8. marca pomeni, da skupaj zahtevamo spremembe, ki bodo zagotovile pravice, enakost in opolnomočenje za vse ženske in dekleta, in to ne le na ta dan, ampak vsak dan v letu. V svetu, kjer so pravice žensk znova pod pritiski, je ta dan opomin, da boj ni zaključen – in da korakov nazaj ne smemo dopustiti.doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni.
Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč.
Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje.
Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube.
Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo.
Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič.
Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek.
Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija. -
Пропущенные эпизоды?
-
Kdaj začutim pristno navdušenje, tisto skoraj otroško radost? Vam povem. Ko imam novo kavno šalčko z lepimi vzorčki. Pitje kave zjutraj je zame obred, v katerega spada lepa kavna šalčka, ampak če bi se razgledali po mojih kuhinjskih omaricah, bi morda pomislili: »Pa saj jih ima že deset različnih.« Obred pitja kave iz lepe skodelice z motivi metuljčkov, rož in srčkov (da, rada imam kič) mi očitno zelo veliko pomeni. Nekje sem prebrala, da o ljudeh veliko izveš po tem, kaj poklanjajo za darila: ali nekomu podarijo nekaj, kar bi si želeli sami, ali pa si vzamejo čas in res premislijo, kaj si želi oseba na drugi strani. Prijateljica mi je pred časom za praznike omenila, da ima zame neko malenkost, in ko mi je podala darilno vrečko, sem v njej zagledala ... kavno šalčko.
Pisateljica Edith Warthon je dejala, da so ljudje kot posestva drugih ljudi: o njih vemo samo tisto, kar se dotika našega posestva, oziroma o njih vemo zgolj nekaj podrobnosti, ne pa vsega, kot si to razlagam jaz. Ampak kaj je boljšega od tega, da tvoji bližnji poznajo tvoje male radosti in drobna veselja in jim ta veselja še celo nekaj pomenijo? Zame je, odkar resneje pišem, tako pomembno, da sem radovedna in da se trudim opaziti tudi kakšne povsem običajne poteze ljudi okrog sebe, pa tudi, kaj jim je pomembno, čeprav govorimo o čem banalnem. To pomaga, da laže zasnujem živ in prepričljiv lik. Kot pisateljica moram, verjamem, poznati veliko različnih življenjskih zgodb, predvsem pa moram ljudi imeti rada – in se zanimati za to, kaj imajo radi oni.
Ob nedavnem prazniku kulture sem premišljevala o tem, da je prav umetnost tisto, kar imam tako zelo rada: moj oče je slikar, moja mama arhitektka, študirala sem književnost, vodim bralni klub, pišem.Temu pripisujem izjemen pomen, to me oblikuje kot osebo. Stvari, ki jih imamo radi, so kot rastline in drevesa, ki krasijo naša posestva. Ljudje, ki jih imamo radi, nam ostanejo v spominu tudi zaradi svojih drobnih ljubezni, do, na primer, posebne vrste piškotov, posameznega dela dneva ali neke klavirske skladbe. Ker so imeli radi nekega pesnika ali neko sliko v muzeju, ob kateri so se razjokali. To, da je del naše osebnosti, kakšna umetnost nas nagovori, se mi zdi ganljivo.
V srednji šoli me je bilo sram priznati, da je film, ki sem ga gledala največkrat, Notting Hill, ker je to romantična komedija, ne pa, v narekovajih, resen film, saj je bilo v mojem krogu na gimnaziji to, da si gledal resne filme, to, kar te naredi kul. S prijateljico sva se pred kratkim pogovarjali o tem, zakaj ljudje zmerjamo druge zaradi stvari, ki jih imajo radi, celo če so to nedolžni hobiji: kvačkanje, vrtnarjenje, reševanje križank, igranje namiznih iger. Rekla je, da njen mož take ljudi imenuje ubijalci veselja, ker imajo potrebo, da nekoga zasmehujejo zaradi njegovih ali njenih zanimanj. Pomislite, kolikokrat ste bili priča, da je začel nekdo na žurki ali na kavi ali v službi s posebnim žarom v očeh pripovedovati o kakšnem svojem hobiju ali o tem, kako noro se veseli, da bo končno videl to in to glasbeno skupino, ali pa, da se je končno vpisal v tečaj risanja, nekdo pa je cinično komentiral, češ kako bedno. Mene je prav moja ljubezen do literature naučila, da je največ, kar lahko imamo, pristna radost do nečesa, kar nam je pomembno in kar dela naš vsakdan bogatejši.Kaj je hujšega kot to, da si nad nečim močno navdušen, pa te nekdo s pikrim komentarjem takoj zabije? Vem, da se zdi komu nesmiselno, da mi je bila letos prvega januarja najljubša stvar to, da sem si na portalu Goodreads naredila seznam za bralni izziv. Ampak to ne zmanjša mojega veselja ob tem. Zame je pomembno, če pri sočloveku zaznam iskreno radost do česar koli, pa naj bo to zbiranje znamk ali kaj drugega, kar naredi vsak dan lepši – najti radost v še tako sivem dnevu je prav tako oblika umetnosti. Nekaj res lepega mi je, da vsakdo izmed nas v svojem vsakdanjem življenju goji ljubezen do česar koli. To z lahkoto prevedem v jezik svojih ljubezni.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija. -
Z novim mandatom ameriškega predsednika so rokavice v mednarodni politiki dokončno snete. Moč posameznega gospodarstva določa tudi njegov vpliv in statistični podatki že dolgo kažejo, da ameriško gospodarstvo postaja vse bolj storitveno in vezano na uvoz poceni blaga, kitajsko pa vse bolj proizvodno in vezano na rast izvozne uspešnosti pri blagu na tujih trgih. Evropsko je po teh parametrih nekje vmes, ker je na uvozni strani vse bolj odvisno od uvoza blaga, izdelanega na Kitajskem, na izvozni pa tudi od blaga, ki ga izvaža v Združene države Amerike. Vseeno proizvodnja v Evropi izdelanih izdelkov za izvoz na tujih trgih stagnira, ker je konkurenčni pritisk kitajskih proizvajalcev na tretjih trgih vse močnejši. V zgodovini so bile komercialna uspešnost, velikost in tehnološka dovršenost proizvodnje skoraj vedno povezane s prevlado na vojaškem področju. In to je tisto, kar je dolgoročno pomembno za vsak imperij.
Večino časa se velike države ne zapletajo neposredno v konflikte velikih vojaških razsežnosti, ker imajo večjo korist od miru in medsebojnega gospodarskega sodelovanja: posledica sta gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Ko pa se zapletejo, je pomembno, da lahko te konflikte tudi financirajo, da imajo močno domačo proizvodnjo in dostop do surovin, ki jim lahko zagotavljajo hitro širitev vojnega arzenala. V luči tega so carinske vojne nova vrsta hibridnega vojskovanja, pri kateri je strateški cilj države, ki ga uvaja, pomembnejši od kratkoročnega, ekonomskega. Namen ameriškega predsednika je namreč ohraniti tehnološko prevlado pri naprednem delu proizvodnje in povečati tisti del proizvodnje, ki dobavlja prvemu, saj se s tem znižuje tveganje nedobavljivosti uvoženih izdelkov za Združene države, če bi kdaj nastal večji konflikt. Drug namen je morda v tem, da želi ameriški predsednik doseči kaj drugega, kar ni povezano z neuravnoteženo blagovno menjavo. Tak cilj je nazadnje dosegel z Mehiko, ki se je zavezala poostritvi mejnega nadzora pri nelegalnih prehodih Mehičanov in drugih prebivalcev držav Latinske Amerike iz Mehike v Združene države Amerike. Zato je odločitev o uvedbi 25-odstotne carinske stopnje na izdelke iz Mehike v zadnjem trenutku zamaknil za en mesec. Na drugi strani pa so od 4. februarja že uveljavljene carine na uvoz izdelkov iz Kitajske. Javno izrečeni razlog za uvedbo carin proti Kitajski naj bi bil uvoz na Kitajskem izdelanega fentanila, ki se v ZDA uporablja za proizvodnjo nedovoljenih drog. Kitajska ni privolila v pritisk in je z desetim februarjem uvedla 15-odstotno stopnjo carine na ameriški utekočinjeni naftni plin, ki ga uvaža iz Združenih držav Amerike, in 10-odstotno stopnjo na vrsto drugih izdelkov, kot so premog, nafta, vozila in kmetijska mehanizacija.
Kitajski pristop je s tega vidika precej bolj uravnotežen in premišljen kot ameriški, saj je uvedba splošnih carin na vse proizvode nesmiselna, ker prizadene tudi ameriška podjetja, ki proizvajajo na Kitajskem in to blago izvažajo v Združene države Amerike.
Tudi Evropska unija se je 10. februarja soočila z neposredno grožnjo carin v obliki 25-odstotne stopnje na izvožene izdelke iz jekla in aluminija, ki naj bi stopila v veljavo 12. marca. Dodatno je ameriški predsednik zagrozil z uvedbo recipročnosti, kar v praksi pomeni, da bi se carinska stopnja na evropska vozila povečala z 2,5 odstotka na 10 odstotkov. Očitek Evropski uniji temelji na dveh elementih: visokem presežku pri trgovanju z blagom z Združenimi državami in prenizkem vlaganju v obrambo; to pomeni, da večino bremena zagotavljanja obrambnih izdatkov v okviru NATA nosijo Združene države Amerike. Evropska unija lahko nevtralizira grožnjo z ukrepi na področju povečanja skladiščnih zmogljivosti za zemeljski plin ‒ to bi povečalo uvoz utekočinjenega naftnega plina iz Združenih držav Amerike in tako zmanjšalo presežek izvoza nad uvozom. Na očitek o nesorazmerno visokih vlaganjih v obrambo v Združenih državah in manjših pri zaveznikih, se lahko Evropska unija odzove s spodbudo državam članicam, ki ne vlagajo dovolj v obrambo, in sicer z rahljanjem skupnih fiskalnih pravil.Evropska unija se lahko grožnji z uvedbo carin upre tudi tako, da uvede proticarine za ožji segment izdelkov, kot na primer na viski ali motocikle ali pa oteži poslovanje ameriških tehnoloških podjetij, ki v Evropski uniji ustvarjajo visoke dobičke.
Pozitivna okoliščina drugega mandata Trumpa je v tem, da so njegovi cilji zelo jasno artikulirani, to pa tudi omogoča državam, da se pripravijo z naborom protiukrepov, ki bodo prizadeli interese ameriških podjetij. Ob tem je glavni izziv Evropske unije, da lahko določene države nastopijo samostojno ter preprečijo skupno odločitev na ravni Evropske unije.
Carinske vojne ne koristijo nikomur in največja škoda bo nastala, če bodo države izgubile potrpljenje in začele vzajemno dvigovati carinske stopnje, ki bodo uveljavljene dlje časa. To bo sčasoma vodilo v regionalizacijo proizvodnje in višje proizvodne stroške, končalo pa se bo z dražjimi izdelki in nižjo blaginjo prebivalstva.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina.Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh.Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja.V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi.Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo.V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije.Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Lepo in mirno nedeljsko jutro. Na terasi pijem kavo. Tišino nenadoma prekine pisk gasilskega pozivnika.
Sporočilo: huda prometna nesreča med kombiniranim vozilom in kamionom, več poškodovanih, lokacija Štalcerji – le 500 metrov od moje hiše.
Z ženo se takoj usedeva v avto. V prtljažniku imam vso potrebno opremo za oskrbo hudo poškodovanih, vključno s prenosnim respiratorjem. Ob prihodu na mesto dogodka sva najprej poskrbela za varnost. Sledil je hiter pregled poškodovancev in triaža. Štiri osebe so bile poškodovane, ena v kritičnem stanju. Aktiviral sem načrt za večje nesreče.Na srednjem sedežu kombija je sedela gospa srednjih let. Ni bila pripeta. Ob trku jo je vrglo ob sprednje sedeže. Ugotovim, da je komaj odzivna, z oteženim plitvim dihanjem in komaj tipnim, hitrim srčnim utripom. Nemudoma sem ji začel dovajati kisik in naročil helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Tokrat gre vse gladko – helikopter je na voljo, vreme je idealno. Mesto za pristanek smo organizirali na bližnjem letališču, kilometer stran.
Ob hitrem travmatološkem pregledu je najbolj izstopal nestabilen prsni koš ter boleč in trd trebuh pod obema rebrnima lokoma. Vstavil sem dve intravenski kanili z visokim pretokom in apliciral traneksamično kislino, ki se uporablja za zmanjšanje ali preprečevanje notranjih krvavitev. Medtem prejmem obvestilo, da bo helikopter pristal čez 15 minut. Poškodovanko smo skupaj z gasilci v celoti imobilizirali in prepeljali na mesto pristanka. V manj kot uri jo je ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči predala v reanimacijskem prostoru urgentnega kirurškega bloka.
Zlata ura je ključni koncept reševanja življenjsko ogroženih. Poškodovanci morajo biti v 60 minutah prepeljani v terciarni urgentni center, kjer lahko prejmejo dokončno oskrbo. To je čas, v katerem pravočasna intervencija lahko reši življenje in prepreči dolgoročne zaplete.
Primer poškodovanke iz nesreče je to še enkrat potrdil. Po prihodu v reanimacijski prostor so ji nemudoma začeli dovajati transfuzijo. Med operacijo so iz trebušne votline odstranili liter in pol krvi. Po zahtevni operaciji je bila premeščena na oddelek za intenzivno terapijo in danes živi polno življenje.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji je že desetletja sramotno zapostavljena. Kljub opozorilom stroke, izkušnjam iz prakse in življenjem, ki so odvisna od nje, sprememb ni na vidiku. Improvizacija, odvisnost od Slovenske vojske in Policije ter pomanjkanje vizije so postali stalnica sistema, ki bi moral reševati življenja.
To pišem v prvi osebi, ker sem bil del pionirske ekipe, ki je leta 2003 začela orati ledino na področju helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Projekt je bil pilotni in temu primerno tudi izvedba – prilagojena in improvizirana. Na žalost pa se zdi, da je ta začasna rešitev postala stalnica. Paciente še vedno prenašamo na prenosnih nosilih, ki ne ustrezajo sodobnim standardom, in spominjajo na čase vietnamske vojne, kjer je sistem temeljil na "naloži in pelji". Med poletom je praktično nemogoče izvajanje zahtevnih medicinskih postopkov, ki so pogosto ključni, ko pride do nenadnega poslabšanja stanja poškodovanca. Leta 2006 smo za trenutek zagledali žarek upanja – prejeli smo namenski helikopter EC 135, opremljen z vso pripadajočo medicinsko opremo. Izvedli smo usposabljanja in začeli z intervencijami. A že po treh mesecih je ta žarek ugasnil, skupaj z upanjem, da se bo sistem izboljšal.
Nedavni razpis Ministrstva za notranje zadeve za nakup večnamenskega helikopterja, ki naj bi ustrezal tudi potrebam helikopterske nujne medicinske pomoči, je žalosten primer nekompetentnosti in zavajanja javnosti. Namesto, da bi država investirala v namensko zasnovane medicinske helikopterje, so sredstva namenjena večnamenskim plovilom, kjer je medicinska pomoč le postranska naloga. Takšno ravnanje je hudo ignorantsko – je neodgovorno in ogroža življenja državljanov.
Celoten sistem helikopterske nujne medicinske pomoči je brez jasne strategije in brez sistematičnega pristopa. Dve bazi za helikopterje na celotnem ozemlju Slovenije sta absurdno premalo. Analize doletnih časov in geografske pokritosti že leta kažejo, da bi potrebovali vsaj tri do štiri baze, da bi lahko vsem prebivalcem omogočili enako možnost pravočasne oskrbe.
Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji ne deluje. To je dejstvo, ki ga ne morejo zakriti niti razpisi niti polovičarske rešitve. Sistemska ignoranca in zanemarjanje te ključne storitve kažeta na katastrofalno pomanjkanje odgovornosti. Medtem ko druge evropske države, tudi tiste z omejenimi sredstvi, vzpostavljajo sodobne in učinkovite sisteme, Slovenija ostaja v preteklosti.
Čas je, da nehamo samo opozarjati in začnemo odločno ukrepati. Slovenija potrebuje namensko zasnovane medicinske helikopterje, sistematično razdelitev baz in jasne protokole. Vsako izgubljeno življenje zaradi malomarnosti sistema je madež na vesti države. Koliko časa še?
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Rada bi spet dobila karticos tremi vrsticami o temkako je kaj z ljudmi v drugih mestih
To so verzi Ane Pepelnik iz pesmi z naslovom Nenadoma sneg. Znova sem pomislila nanjo, ko sem premražena gledala odtise podplatov svojih škornjev v sveže zapadli belini pred blokom. Sneg me vedno spravi v malce melanholično razpoloženje. Za seboj pusti ogabno plundro, ki simbolizira moj odpor do vsega, kar diši po zimi. Tako kot glas v Anini pesmi tudi jaz pozimi hrepenim po razglednici iz tujih, manj zimskih krajev, s kičastimi palmami in nekaj vrsticami, v katerih so besede sonce, morje, plaža, pa čeprav mi pogled na nabor takih kartic, ki krasi moj brneči hladilnik, vsako jutro, ko se stegnem po jogurt, zavita v debelo jopo, povzroči le boleč občutek hrepenenja v prsnem košu. Zima je zame samo čas, ko čakam poletje. Pozimi nisem človek, ampak samo premražen žvečilni gumi, ki se vleče skozi ulice kot šibek duh. Vem, da nisem edina. Britanska pisateljica Katherine May v svoji knjigi Prezimovanje piše o pomenu prezimovanja, soočanja z zimo, sprejemanja tega, da je zima del naravnega cikla in da se je treba na prezimovanje ustrezno pripraviti. Rastline in živali, pravi, se zimi ne upirajo in pozimi ne poskušajo živeti enako kot poleti. Mi ljudje smo drugačni: že prve dni januarja se je v fitnesu blizu mojega doma trla množica ljudi, in zjutraj se marsikdo izmed nas, čeprav je zunaj še temno, s termovko čaja odvleče čez domači prag, še preden se prikaže sonce, ker pač nimamo druge izbire. Hodimo v službe, si polnimo rokovnike z druženji in kavicami, delamo neskončne sezname vsega, kar bomo postorili. Ker se neizprosni ritem življenja ne ozira na termometer. Osebno uporabljam enako tehniko: da me temačno zimsko obdobje ne bi popolnoma paraliziralo, ostajam čim bolj zaposlena z nešteto stvarmi, tako da je popoldne pred televizorjem v zimskih mesecih zame izjema, čeprav čutim, da mi telo sporoča, naj se že enkrat umirim. Zima, opozarja Katherine May, ni nekaj, čemur kar ubežimo, saj obdobja prezimovanja napočijo tudi v naših življenjih, v katerih se ciklično izmenjavajo zdravje in bolezen, optimizem in malodušje. Ko se znajdem v globokem in temnem januarju, če nekoliko parafraziram znano pesem, se ne počutim trdno kot skala; počutim se razgaljeno in majhno, izgubljeno v temi, ki srka stolpnice mojega preljubega mesta. Toda sprašujem se, ali je ta vsakoletna potrtost res tako neizogibna. Priznam, da si alternative sploh ne predstavljam. Žal mi je, da ne živimo v svetu, ki bi spodbujal srednjo pot med zimskim spanjem in normalnim vsakdanjikom, ko bi se lahko pozimi večkrat zavlekli v samoto, pod pernico, in si dali čas, da se spopademo z zahtevami, ki jih vselej znova postavlja narava, čeprav smo se v vseh teh stoletjih na moč potrudili, da bi jo spremenili v svojo služabnico, tako da je katastrofa še večja. Sprašujem se, ali moj strah pred zimo ne izvira iz splošne storilne naravnanosti tega sveta, ki prepoveduje, da sprejmemo, da smo pač malo leni, pač malo nemotivirani in poklapani. Anina pesem mi ne gre iz glave. In ne gre le za to, da bi rada v nabiralniku našla razglednico z morja. Rada bi poslala nekomu razglednico s tremi vrsticami o tem, da res potrebujem počitek. Čas, da prebrodim zimo. Kako bi bilo, če bi lahko dopustili sebi in drugim, da sprejmemo svoje zime? Opomniti se moram: ne trajajo večno.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Donald Trump bo 20. januarja prisegel kot novi ameriški predsednik in se tako po štirih letih vrnil v Belo hišo. Ameriški predsednik je zelo specifična osebnost. V osnovi ima namreč večje pristojnosti, kot jih ima naša predsednica. Po vsebini je moč njegovih odločitev primerljiva z močjo predsednika vlade. Vendar predsedovati Združenim državam Amerike ni primerljivo z drugimi funkcijami po svetu, predvsem zaradi velikega gospodarskega pomena ZDA, ki ga te predstavljajo za zunanji svet.
Združene države so po vrednosti bruto domačega proizvoda največje svetovno gospodarstvo in ameriški potrošniki imajo visoko kupno moč in so tradicionalno zaželeni turisti. Bruto domači proizvod ZDA je v 2024 prvič v zgodovini presegel vrednost 30 bilijonov. V primerjavi s Slovenijo je to približno 420-krat več. Največje svetovno gospodarstvo je hkrati tudi največji uvoznik blaga na svetu. In to kljub presenetljivemu dejstvu, da je pomen trgovinske menjave Združenih držav glede na njen celoten BDP relativno nizek. Znaša namreč le okoli 25 odstotkov ameriškega BDP, kar je osemkrat manj, kot znaša v Sloveniji, kjer je v 2024 okoli 200 odstotkov BDP.
Zakaj je pravzaprav ta primerjava zelo pomembna? Pokaže namreč, da glavnina ameriške gospodarske moči izvira iz notranjega trga, ki ga predstavlja potrošnja 340 milijonov ljudi, oziroma iz njihovih medsebojnih poslovnih interakcij. Tako je zdaj precej lažje razumeti, da gospodarstvo ZDA ni tako močno odvisno od svobodne trgovine kot kakšno manjše, kot je denimo slovensko. V tem kontekstu Trumpova napoved uvedbe carin na uvožene izdelke iz določenih tujih držav ne ogroža toliko ameriškega gospodarstva, kot pa države, ki so bolj odvisne od izvoza svojih izdelkov v ZDA. Največje izvoznice izdelkov v ZDA so sicer Kitajska, Mehika, Kanada, Japonska in Nemčija. Izvažajo izdelke, ki jih ameriška podjetja in ameriški potrošniki potrebujejo ali si jih želijo. Nizke uvožene cene izdelkov iz naštetih in drugih držav so sčasoma vodile v stagnacijo domače proizvodnje v ZDA. To je povsem običajen pojav v vseh zelo razvitih državah, saj se v teh gospodarstvih vse bolj krepi pomen storitev, relativen pomen industrije pa se krči. Rastoča blaginja Američanov je tako sčasoma vplivala na manjše število delovnih mest v proizvodnji izdelkov z nizko dodano vrednostjo, hkrati pa je to vplivalo na nova nastala delovna mesta v storitvah in industriji z visoko dodano vrednostjo. Brezposelnost v ZDA je namreč relativno nizka. Znaša okoli 4,2 odstotka, kar je manj od dolgoletnega povprečja. Obseg industrijske proizvodnje se v ZDA v zadnjih treh letih pravzaprav ni pomembno spremenil. Vendar je kljub temu upadlo število delovnih mest v industriji.
Splošna zakonitost v industriji namreč je, da s krepitvijo avtomatizacije proizvodnje upada potreba po delovnih mestih. Ena od predvolilnih obljub novega predsednika Združenih držav je bila, da bo v ZDA povrnil ta delovna mesta, ki so jih izgubili zaradi rastočega pomena storitev in krepitve rasti produktivnosti v industriji. Vendar se število delovnih mest še vedno povečuje in je pri okoli 162 milijonih. Približno polovica prebivalstva v ZDA je tako zaposlena, kar je podoben delež, kot ga ima tudi Slovenija. Posledično uvedba carin na uvožene izdelke ne bo pomembno vplivala na celotno število delovnih mest v ZDA. Če bi bil namreč dvig carin na določene izdelke tako visok, da bi pripomogel k selitvi proizvodnje v ZDA, bi bil takšen izdelan proizvod v ZDA dražji, kot je danes, ko je izdelan v tujini in je uvožen v ZDA. Posledično bi ameriškemu potrošniku ostalo manj prostih sredstev za trošenje pri storitvah. To pomeni, da bi v storitvah v prihodnosti nastalo manj delovnih mest, kot bi jih sicer. Prav tako bi to vplivalo tudi na višjo rast cen v ZDA, kar bi zavrlo pričakovano dinamiko zniževanja obrestnih mer ameriške centralne banke FED.
Z vidika Slovenije bi bila uvedba selektivnih carin na določene izdelke manj pomembna za naše gospodarstvo, saj v ZDA izvozimo za okoli 920 milijonov evrov blaga, pri čemer so ZDA tako neposredno šele naša 13. najpomembnejša izvozna država. Pri tem moramo tudi vedeti, da lahko del v evropske države izvoženega blaga, izdelanega v Sloveniji, prav tako konča na ameriškem trgu. Ne smemo pa pozabiti še na eno okoliščino, ki nam gre na roke in na katero ameriški predsednik nima vpliva. To sta ameriški dolar in njegova moč v primerjavi z evrom. Ko je postalo jasno, da bo Trump dobil mandat, je ameriški dolar v nasprotju z evrom začel naraščati, kar pomeni ugodne pogoje za naše izvoznike, saj je njihov izkupiček v dolarjih, ko je preveden v evre, zdaj vreden več. Posledično lahko sklepamo, da morebitna uvedba selektivnih carin na slovenske ali evropske izdelke ne bo pomembno vplivala na naše gospodarstvo. Večji vpliv bi imela morebitna potreba po dvigu domačih izdatkov za obrambo, ki bi bila lahko posledica okoliščin manjše vojaške podpore Združenih držav Ukrajini in nadaljevanja konflikta.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Refleksija o družbenih privilegijih in družbeni neenakostiV zadnjih letih smo bili priča številnim spremembam v družbenem diskurzu, kjer so teme vključevanja, enakosti in pravičnosti postale središče pozornosti. "Go Woke, Go Broke" je populistična oznaka, ki se pogosto uporablja za kritiko tako imenovane "woke" kulture, s katero se označujejo ljudje in organizacije, ki se zavzemajo za večjo družbeno pravičnost, vključno z bojem proti rasizmu, seksizmu, homofobiji ter drugim oblikami diskriminacije.Argumenti, ki podpirajo kritiko "woke" kulture, izhajajo iz predpostavke, da smo skozi diskurz o enakosti in pravičnosti postali preveč občutljiva družba, ki ustvarja nelagodje in ne dopušča več nikakršne svobode izražanja in humorja, saj pretirano reagira na vsak diskurz o neenakosti in diskriminaciji. To naj bi bilo po mnenju kritikov woke kulture kontraproduktivno, saj naj bi pretirana zasičenost s pravičniškim diskurzom in enakostjo vodila v radikalizacijo družbe ter obračanje volilnega telesa v skrajno desno. Med bolj glasnimi kritiki woke kulture najpogosteje najdemo privilegirane heteroseksualne bele moške (kot je npr. Elon Musk), ki se v tem diskurzu pogosto čutijo neposredno napadene, in ki, kot smo lahko brali v eni od kolumn nekega ljubljanskega univerzitetnega profesorja, imajo (citiram) “dovolj tega, da so dežurni krivci za vse”. Takšen diskurz vodi do stališč, da so tisti, ki se borijo za pravice marginaliziranih skupin, "preveč občutljivi," in da bi bilo bolje, da se ob sovražnem, izključujočem in nestrpnem govoru in krivicah ne oglašajo.Kritiki kulture woke namerno ali nenamerno spregledajo, da pri tem ne gre za preobčutljivost posameznic in posameznikov, ampak gre v resnici za nekaj bistveno pomembnejšega. Gre namreč za prizadevanja glede razumevanja in odprave globokih sistemskih neenakosti, ki so prežemale zgodovino človeštva, ki persistirajo še danes in se ohranjajo prav preko obstoječega in dominantnega diskurza. Jezik namreč ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi močno orodje za oblikovanje družbene resničnosti. Določa, kaj je prav in kaj narobe, ter postavlja norme, ki usmerjajo naše vedenje in razumevanje sveta. Z jezikovnim posegom v realnost to realnost tudi ustvarjamo in je ne zgolj nevtralno opisujemo. Zato je javno odzivanje na vsakršno krivico šele začetek procesa odpravljanja teh krivic.Ko pa govorimo o dežurnih krivcih in družbenih privilegijih, je zelo pomembno razmišljati o lastnih privilegijih in se ne osredotočati na krivdo v individualnem smislu. Nujno je opraviti samorefleksijo lastnega položaja in razumevanja ujetosti v strukture privilegijev, v katere smo lahko ujeti čisto vsi, tako moški, ženske kot vsi drugi.Privilegij, kot ga razumemo v relaciji do družbene odgovornosti lastne pozicije, ne pomeni, da je posameznik osebno odgovoren za obstoječe družbene neenakosti, temveč da je del sistema, ki te neenakosti ohranja. Mnogi kritiki "woke" kulture pogosto napačno trdijo, da se ta kultura osredotoča na obsojanje posameznikov iz privilegiranih skupin, kar naj bi vodilo do občutka krivde in nelagodja. Vendar je takšna kritika površinska. Ključna naloga, ki jo ima vsak izmed nas, zlasti tisti, ki pripadamo privilegiranim skupinam je, da se zavedamo, kako so naši privilegiji povezani z globljimi družbenimi strukturami, ki povzročajo neenakosti. Beli heteroseksualni moški kot skupina, ki je zgodovinsko imela politično in ekonomsko premoč, mora razumeti, da so privilegiji, ki jih uživa, pogosto posledica sistematičnih krivic, ne pa zaslug posameznikov.Razumevanje, da so beli heteroseksualni moški kot skupina skozi zgodovino oblikovali sistem, ki je podpiral njihove privilegije, pomeni sprejeti odgovornost za spremembe, ki bi vodile k bolj pravični družbi. Spodbujanje takšne refleksije ne pomeni, da so vsi moški na svetu "krivi," temveč gre za vprašanje, kako lahko tisti, ki imajo več možnosti, prepoznajo svoje privilegije in jih uporabijo za to, da delujejo v smeri sprememb. Nezavedati se lastne privilegirane pozicije namreč pomeni postaviti se na stran dominacije in zatiranja. In to velja za vse, ki sodimo v privilegiran svet - pa naj si bomo beli heteroseksualni moški ali ne.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Na Kočevskem nismo znani samo po medvedih, ampak tudi po porodih, ki jih opravimo v domačem okolju ali v reševalnem vozilu. Zadnji, ki sem ga imel na terenu, je bil pred nekaj meseci. Na oddelek za nujno zdravstveno pomoč so z osebnim vozilom pripeljali 24-letno mamico, bila je njena peta nosečnost, s popadki na tri minute. Razpoka mehurja še ni bilo. Po hitrem pregledu smo opravili vse potrebne tehnične postopke, ogreli vozilo, pregledali porodni set in se odpravili na pot. Nekje med Kočevjem in Ljubljano je nastala razpoka mehurja. Vozniku reševalcu naročim, naj se ustavi. Popadki so bili že na dve minuti. Opravil sem pregled in ugotovil, da smo zelo blizu.V nekaj minutah sem spravil na svet deklico, ki je bila modra, brez tonusa, in ni dihala. Začel sem stimulacijo in brisal deklico, vmes pa sva s kolegom prerezala popkovnico in pripravila vse potrebno za reanimacijo. K sreči je novorojenka po stimulaciji zadihala in dodatni postopki niso bili potrebni. Zavila sva jo v namensko grelno blazino, saj je preprečevanje podhladitve eden ključnih postopkov pri oskrbi novorojenčkov. V nekaj minutah je njena koža dobila rožnato barvo, dihala je normalno, srčni utrip je bil primeren. V tem času se je porodila tudi posteljica, pregledala sva jo in položila v za to namenjeno vrečko. Mamica je bila po porodu brez posebnosti in brez opaznih krvavitev, ki so lahko za porodnico usodne. Kljub vsem izkušnjam in izobraževanju se ti pri porodu še vedno zatresejo roke. Tudi tokrat so se mi. To je samo ena izmed zgodb – tokrat s srečnim koncem.Za ekipe nujne medicinske pomoči je izvedba poroda na terenu zelo stresna. Tako je prvič zaradi redkosti takih primerov, drugič pa zaradi zavedanja resnosti položaja – tega, kaj vse lahko gre narobe. V rokah držimo dve življenji, včasih tudi več, kot je bilo konec leta 2023, ko je naša ekipa v reševalnem vozilu pomagala pri porodu dvojčkov. Prav zato je ključno, da se ekipe trajno izobražujejo o pravilnem vodenju poroda ter obvladovanju morebitnih zapletov, tako pri mami kot pri novorojenčku.Tudi pri nas se pogosto soočamo s situacijami, da otroci rojevajo otroke. Tudi v prej opisanem primeru je bilo tako, saj je bila mamica ob prvi nosečnosti stara 17 let. Skrb vzbujajoč je podatek, da se povečuje število deklic, ki postanejo mamice že pred petnajstim letom. Mladoletne nosečnosti, predvsem med romskimi dekleti, niso samo medicinski ali zdravstveni problem. So predvsem družbeni pojav, ki kaže marginalizacijo, pomanjkanje dostopa do izobraževanja, zgodnje zakonske zveze in pritiske, ki izvirajo iz tradicionalnih norm in vrednot romske skupnosti. Dekleta se pogosto znajdejo v položaju, ko so prisiljena prevzeti vlogo žensk, mater in gospodinj, še preden imajo priložnost končati osnovno izobrazbo ali razmisliti o svoji prihodnosti.Nekatere ženske se odločijo za porod v domačem okolju zaradi želje po intimnejši, naravnejši in bolj sproščeni izkušnji. Statistike kažejo, da število načrtovanih porodov doma v Sloveniji vztrajno narašča. Zagovorniki poudarjajo udobje domačega okolja, navzočnost najbližjih in možnost osebnega doživetja poroda. Vendar pa pri idealiziranju poroda doma pogosto spregledajo realnost komplikacij, ki jih je brez ustrezne medicinske oskrbe težko ali celo nemogoče obvladati.Stališče zdravniške in babiške stroke je enotno: odsvetuje načrtovan porod na terenu, ki ni nikoli popolnoma predvidljiv. Tudi pri zdravi nosečnici se lahko v hipu pojavijo nepredvidene, življenjsko ogrožajoče situacije, kot so huda krvavitev, zastoj poroda ali težave z dihanjem novorojenčka. Pri zapletih, ki se začnejo v nekaj trenutkih, je potrebno hitro in strokovno ukrepanje usposobljene multidisciplinarne ekipe. Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma med drugim poudarjajo, naj oddaljenost od najbližje porodnišnice ne presega 30 minut. Glede na geografsko razpršenost posameznih perifernih oddelkov za nujno pomoč v Sloveniji je v nekaterih primerih to popolnoma nemogoče. Za bodoče mamice, ki se bodo morebiti odločale za porod v domačem okolju, je pomembno, da preverijo kompetentnost babic, podkrepljeno z ustreznim dovoljenjem ministrstva za zdravje za opravljanje porodov na domu. Vsaka bodoča mati in oče se morata pred odločitvijo o kraju poroda dobro informirati o vseh možnostih in tveganjih. Odločitev je osebna in mora temeljiti na najboljših razpoložljivih informacijah. Porod je enkraten trenutek v življenju vsake družine, ki združuje lepoto naravnega procesa z odgovornostjo za zdravje in varnost matere ter otroka. Dostop do strokovne medicinske oskrbe v kritičnih trenutkih lahko reši življenje, zato je pomembno sprejeti odločitev o kraju poroda z mislijo na tveganje in blaginjo vseh vpletenih. Ko gre za prihod novega življenja, je varnost tista, ki bi morala imeti prednost.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Vsako leto zamudim prižig lučk in tudi letos ni bilo drugače. Po navadi pride vmes kakšna obveznost, kaj službenega, prehlad ali, še do nedavnega, dejstvo, da je december že zaznamovan z dolgimi urami posedanja v čitalnici s termovko močne kave za izpitno učenje. Zelo malo stvari me naredi tako depresivno kot zimska popoldanska tema, zato imam posebno ljubezen do praznične okrasitve mest, pa ne zgolj v Ljubljani. V adventnem času sem se vedno rada sprehodila po centru Zagreba in opazovala lučke nad seboj, s posebno radostjo se spominjam tudi prazničnega Dunaja, kamor me je v osnovni šoli peljala mama, da sva pili vročo čokolado v snežnem metežu. Ne pretiravam, če priznam, da imam praznični čas tako rada že samo zaradi zvezdnih utrinkov lučk, ki posujejo megleno Ljubljano v najhladnejšem delu leta. Zagotovo sem tudi malce preračunljiva: kratki dnevi me navdajajo s tesnobo, zato mi pride prav, da mesto oživi kot notranjost kičaste snežene krogle in imam izgovor, da vabim prijateljice na kuhančka, pohajam po starem mestnem jedru, načrtujem, katere vse recepte za piškote bom poskusila, kako bom, skratka, iz zadnjega žepa temnega popoldanskega neba izbezala nekaj svetlih bleščečih zvezd za pod povšter. December ni vedno najlažji mesec. Sploh pa ne za vse.
Če bi z eno besedo povzela, kako doživljam praznični čas, bi rekla, da gre za čas pričakovanja. Pričakovanj. Konec leta je zame že od nekdaj predstavljal tisti čas v letu, ko bi se moralo zgoditi nekaj posebnega. Družine sedejo za mizo in pozabijo na nesoglasja, na telefonu se ti nenadoma izpiše številka nekoga, ki ga že dolgo nisi videla, iz nabiralnika pokuka razglednica tiste prijateljice, ki se je odselila iz Slovenije že leta nazaj, za Silvestrovo pa dobiš – no, poljub. Ne le v obliki radijskih valov iz zvočnika, ko zadoni prvih par taktov Silvestrske klasike. “Kaj boš letos za novo leto?” je bilo vprašanje, ki sem ga podzavestno vselej mrzila, ker je zame predstavljal obsedenost s tem, da tvoja družba za Silvestrovo pove nekaj o tvoji priljubljenosti in socialnem statusu. Filmi nas prepričujejo, da je Silvestrovo čas, ko se vsi samski počutijo kot zgube. Kaj, če za Silvestrovo ne poljubiš nikogar, kaj če konec leta pričakaš v pižami, ali pa ga enostavno prespiš? Kaj če ga preživiš v razmetanem stanovanju, medtem ko nekoga obupno pogrešaš? Kaj, če prestajaš ločitev in so tvoji otroci za božični večer ali Silvestrovo ravno pri drugem staršu in si prvič po dolgem času za praznični večer sama doma pred televizijo? Pritisk, da morajo prazniki pomeniti druženje in butanje ljubezni čez rob kozarca za penino, je zelo resničen in tudi krivičen. Od malega mi je oči govoril, da so prazniki težek čas za osamljene ljudi in za tiste, ki so koga nedavno izgubili. Pa za tiste, ki nimajo družbe in bodo morda za praznike večerjali kar sami. Osamljenost je, kot je zapisala britanska pisateljica Olivia Laing, lahko tudi vir sramu, ker nasprotuje ideji tega, kako bi morali živeti, kako bi naj naša življenja izgledala. Osamljenost je lahko nekaj hudega, pravi, saj se osamljeni osebi zdi, da bi lahko njeno stanje bilo celo odbijajoče za ljudi okrog nje. Dejstvo je, da je praznični čas za marsikoga osamljeno obdobje in posledično vir stiske. Biti osamljen med prazniki, ko zunaj mesto gomazi od skupinic nasmejanih turistov, na videz popolnih parov in družin, ki posedajo po restavracijah ter se glasno družijo, lahko v nas ustvari celo paleto negativnih občutkov. Družbeni vzroki za epidemijo osamljenosti so mnogoteri in kompleksni in kot v vseh mesecih leta, je socialna izključenost nekaj, za kar je soodgovorna širša družba in predstavlja kolektivni problem. A med prazniki kup pričakovanj, kako naj bi jih preživeli, včasih ne prinese čisto nič dobrega. Zdi se nam, da se imajo vsi bolje od nas, sploh v dobi družabnih omrežij. Tudi sama sem kakšno novo leto ali dve z bridkostjo in zavistjo skrolala med objavami prijateljic, saj je na ven izgledalo, da imajo veliko bolj spektakularno Silvestrovo kot jaz, ki sem ždela doma, v upanju, da bo novoletne norije mimo.
Ko se te dni oziram okrog sebe, mislim predvsem na to, kako bi si želela, da bi bili prazniki predvsem čas prijaznosti in premisleka o tem, kako se počutijo ljudje okrog nas. Zavedanje, da so lahko prazniki težek čas za marsikoga, prinese s seboj določeno mero odgovornosti. Da si prisluhnemo. Da skušamo biti večkrat bolj pozorni in prijazni. Do sosede, ki živi sama. Do naših ljubljenih, ki bodo med prazniki delali in bodo morda Silvestrovo preživeli v službah. Do daljnih sorodnikov, ki nam vedno pošljejo voščilnico, čeprav se skoraj nikoli več ne vidimo v živo. Do vseh starejših v naših življenjih, ki bodo morda za praznike sami. Do tistih, ki so šli pravkar skozi razpad zveze, do tistih, ki jim zdravje preprečuje, da bi se med prazniki družili. Življenje postreže z marsičem, celo pod novoletnimi girlandami rdečih, modrih in zelenih luči, ki včasih skrivajo tudi žalost, zato bom zamižala in si zaželela nekaj lepega, za vse tiste, ki se spopadajo z občutki osamljenosti. Ne vem, če jih lahko preprečimo, lahko pa smo pozorni, nase in na druge, čuvamo drug drugega in sebe, In če citiram enega svojih najljubših filmov vseh časov: “sta to morda ena in ista stvar? Ljubezen in pozornost?”
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Sprememba bruto domačega proizvoda, ali s kratico BDP, je eden od najpogóstejših načinov merjenja blaginje. Hitrejša gospodarska rast je praviloma povezana s hitrejšo rastjo materialne blaginje prebivalstva, stagnacija ali recesija pa z nespremenjeno ali nižjo blaginjo. Na tem mestu je treba povedati, da gospodarsko rast merimo s spremembo bruto domačega proizvoda, ki meri realen obseg ustvarjene dodane vrednosti vseh proizvodov in storitev v določeni državi.
To torej pomeni, da bruto domači proizvod meri le fizično blaginjo, ne meri pa denimo elementov, ki so prav tako pomembni za vsakega posameznika, kot so varnost, zdravstvena oskrba, dolžina delovnika, politična stabilnost, kakovost ustanov v državi, svoboda do izražanja in podobno. Prav tako ne meri razdelitve dohodka ali premoženja v nekem gospodarstvu. Kaj torej sploh merimo z bruto domačim proizvodom?
Merimo spremembo, ki smo jo kot skupnost ustvarili v določenem obdobju. Zelo pomemben element primerjave je tudi primerjava med državami, saj je cilj vsake države doseči višjo gospodarsko rast. Države z nižjo stopnjo razvitosti imajo običajno relativno višjo gospodarsko rast kot tiste z nižjo. Razlog je v tem, da so stroški proizvodnje ali zagotavljanja/opravljanja storitve tujim podjetjem ali državljanom v manj razvitih državah nižji kot v razvitih državah.
Zato je relativna gospodarska rast Indije in Kitajske višja, kot je v Nemčiji ali Sloveniji. Absolutne razlike pri rasti se toliko ne razlikujejo, vendar se o teh toliko ne razpravlja. Naša blaginja je torej večja kot v Indiji in na Kitajskem, razlike pa se vendarle sčasoma zmanjšujejo.
Spremembo bruto domačega proizvoda merimo na tri različne načine, BDP pa primerjamo na letni ravni, včasih tudi na četrtletni. Kdaj pa kdaj pa izračunavamo povprečno rast iz neke skupne časovne osnove, kot recimo iz leta 2019, pred začetkom pandemije, ker nam ta podatek pokaže, kako so države povečevale svojo blaginjo po padcu gospodarstva v letu 2020 in okrevanju v poznejših letih.
Tri metode merjenja bruto domačega proizvoda so izdatkovna, ki jo javnost najbolj pozna, proizvodna in dohodkovna. V osnovi je po vseh naštetih metodah merjenja sprememba bruto domačega proizvoda enaka.
V javnosti je najbolj znana izdatkovna metoda merjenja bruto domačega proizvoda, ki meri, koliko so svojo porabo spremenili gospodinjstva in država, koliko smo izvozili oziroma uvozili blaga in storitev ter koliko smo investirali.
Ne smemo pa pozabiti še na eno posebnost – spremembo zalog, ki prav tako vpliva na spremembo bruto domačega proizvoda. Te zaloge so lahko v obliki državnih zalog ali zalog v trgovini, proizvodnih podjetij ali pa gradbenih zalog, kar pomeni nedokončane stavbe ali objekte.
Za izračun BDP se uporabljajo številni različni podatki, vse od računov potrošnikov do podatkov o investicijah podjetij, njihovih poslovnih rezultatih, o trošenju države in številni drugi podatki. Prve ocene spremembe bruto domačega proizvoda so manj zanesljive. To dejansko pomeni, da prvi oceni ne moremo zaupati toliko kot drugi in poznejšim.
Eden izmed takšnih primerov je rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji leta 2022, pri čemer je bila prva ocena rasti 5,4 odstotka, pozneje 2,5 odstotka, pri zadnji aktualni reviziji pa je bila spet nekoliko višja, pri 2,7 odstotka. Merjenje bruto domačega proizvoda tako ni znanost in dejavnik napake pri merjenju je visok, kar povzroča izzive tudi pri vodenju makroekonomske in fiskalne politike države.
Bistvo merjenja bruto domačega proizvoda je tudi v tem, da državi omogoča vodenje proračuna in ustrezno načrtovanje davčnih in drugih prilivov kot tudi izdatkov. Višja pričakovana rast porabe gospodinjstev, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda, namreč vpliva na višje pričakovane prilive iz davkov na potrošnjo, recimo iz naslova davka na dodano vrednost, kar državi tudi omogoča, da pričakovan priliv iz naslova teh davkov nameni porabi za določen namen, recimo za šolstvo, zdravstvo in drugo.
Zgodovina razvoja metode merjenja bruto domačega proizvoda je pravzaprav nastala prav iz potrebe, da država lahko bolje ugotovi, kako poslujejo njene ključne celice, kot so gospodinjstva in podjetja, kako z ustreznimi ukrepi spodbuditi gospodarsko rast ter kako določiti ustrezno raven obdavčitve, ki se potem nameni za financiranje javnih potreb.
Pogled na oceno proračuna v prihodnjem letu kaže, da država računa na približno 2,5-odstotno gospodarsko rast, h kateri bo prispevala tako z izvedbo načrtovanih javnih naložb kot posredno s porabo gospodinjstev prek 7-odstotne uskladitve plač v javnem sektorju. Posredno bo to vplivalo tudi na rast plač v zasebnem sektorju, ki bo tako okrog 6-odstotna in bo zaradi tega tudi višja, kot če se takšna uskladitev plač v javnem sektorju ne zgodi.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
"Sem ženska, ki je popolnoma uničena, in ne vem, kako se bom znova sestavila. Stara bom 72 let in nisem prepričana, da bom še živela tako dolgo, da bi si opomogla od tega," je na sodišču ob sojenju nekdanjemu soprogu povedala Francozinja Gisèle Pelicot. Dominique Pelicot je namreč svoji ženi med letoma 2011 in 2020 v hrano in pijačo vmešaval uspavalne tablete, nato pa novačil moške, da so jo posiljevali. Pri tem naj bi sodelovalo več kot 70 moških.
V skladu s francosko zakonodajo bi sojenje lahko potekalo za zaprtimi vrati, a je Gisèle Pelicot zahtevala, naj bo sojenje javno, saj je s tem dejanjem želela opogumiti druge ženske in pokazati, da se žrtvam ni treba sramovati. Na sodišču je povedala: "Ko si posiljena, te prevzame občutek sramu, ampak sram bi morali čutiti storilci, ne pa me." Poudarila je, da njen namen ni samo razkriti grozot, ki jih je preživela, ampak tudi opogumiti vse žrtve, naj prekinejo molk in se osvobodijo sramu ter zahtevajo pravico.
In se sprašujem – je res? Je sram resnično tam, kjer bi moral biti, ko govorimo o nasilju nad ženskami?
Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami vsakič znova spremljajo tudi številni očitki, da z eksplicitnim govorom o nasilju nad ženskami diskriminiramo moške in zanemarjamo problem nasilja nad moškimi. Gre za vseprisotne očitke, ki jih tisti, ki se z nasiljem nad ženskami sistematično ukvarjamo, prejemamo ves čas. Vsakič znova tudi pojasnimo, da takšne trditve nikakor ne držijo, kajti vsi tisti, ki se borimo proti nasilju nad ženskami, se tudi sicer borimo zoper vse oblike nasilja, ne glede na spol žrtve. Vsakič znova tudi poskušamo pojasniti, zakaj je tako pomembno posebej in eksplicitno opozarjati na problem nasilja nad ženskami, ki ga razumemo kot širši družbeni problem in kot eno hujših oblik kršenja človekovih pravic.
Statistično gledano, ženske v največji meri doživljajo oblike nasilja, kot so intimnopartnersko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje, posilstvo, prisilna poroka, pohabljanje spolnih organov, nasilje, povezano s kršenjem reproduktivnih pravic, družinski in intimnopartnerski umori ter trgovina z ljudmi. Gre za oblike nasilja, v katerem so ženske žrtve v več kot 80 odstotkih, povzročitelji tovrstnih kaznivih dejanj pa pretežno moški. Že statistika pove, da nimamo opraviti samo s posamičnimi primeri nasilja, ampak gre za družbeni problem, ki v nesorazmerno večjem deležu prizadene ženske.
Z raziskavami so ugotovili, da je nasilje nad ženskami družbeni problem. Pri tem gre za oblike nasilja, ki niso naključne, ampak so odraz sistemskih in družbenih neenakosti, ki izhajajo iz še vedno prisotnih patriarhalnih struktur, ki na subtilen in prikrit način ostajajo del našega družbenega delovanja in prepričanj. Povezane so s spolnimi stereotipi, normami, ki dopuščajo takšno nasilje, in strukturami moči, ki ženskam omejujejo možnosti za zaščito in pravico. To nasilje je globoko zakoreninjeno v družbenih in kulturnih sistemih ter pogosto ostaja nevidno ali celo sprejeto kot "normalno". Ženske, ki doživljajo nasilje, pogosto občutijo krivdo in sram, medtem ko storilci nemalokrat uživajo zaščito družbenega molka ali celo družbene podpore.
Spomnimo se samo na javni protest pred ljubljanskim sodiščem, ko je potekalo sojenje domžalski peterici za skupinsko posilstvo mladoletnega dekleta. Nekaj ljudi je prineslo transparente, na katerih so žrtev z imenom in priimkom obtoževali, da laže, in jo tako postavili na javni sramotilni steber. Tudi v primeru Gisèle Pelicot, pri katerem so organi pregona v javnosti povedali, da imajo posnetke zlorab, Dominique Pelicot pa je zlorabe tudi priznal, najdemo skeptike, ki javno dvomijo o tem, da gospa ni ničesar vedela, in jo obtožujejo sodelovanja pri zlorabah.
Takšni odzivi so del širšega vzorca, ki ga pogosto spremljajo družbeni molk, relativizacija in celo iskanje opravičil za povzročitelje. Ničkolikokrat namreč slišimo komentarje, ki nasilna dejanja opravičujejo s "patološkimi" značilnostmi storilcev – od duševnih motenj do alkoholizma in "težke preteklosti" – ali celo prelagajo odgovornost na žrtev: "Zakaj ni odšla? Zagotovo je nekaj naredila, da je to sprožila?"
Še več, številni, ki vedo za nasilje, izberejo tišino. Zakaj? Ker je to najmanj nelagodno. Ker nas pogovor o nasilju prisili v odgovornost – da ne moremo biti le pasivni opazovalci. Tako nasilje ostaja ujeto med štirimi stenami, skrito v neizrečenih zgodbah in družbenem molku, storilcem pa omogoča nadaljevanje zlorab. Največji zaveznik nasilja in povzročiteljev nasilja je ravno tišina.
Ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami se je zato pomembno vprašati, ali smo kot družba dovolj odločni v prekinjanju tišine in graditvi prostora, v katerem ljudje, ki so preživeli ali preživljajo nasilje, dobivajo jasna sporočila, da niso krivi zanj in da je za nasilje odgovoren izključno tisti, ki ga je povzročil.
Zato naj to kolumno sklenem z zahvalo. Zahvalo Gisèle Pelicot in vsem tistim, ki ob nasilju niso tiho. Kajti noben zakon ne bo zmožen zaščititi žrtve, če se bomo posamezniki in družba ob nasilju obračali stran in ne bomo zmožni povzročiteljem postavljati jasnih mej.
Posebej govoriti o nasilju nad ženskami zato pomeni, da je jezik jasen, da je jasno, da za doživeto nasilje ni odgovorna žrtev, da je nasilje izbira in da mora sram ostati tam, kamor spada. Pri povzročiteljih.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Naj se najprej ozrem v preteklost. Na reševalni zazvoní telefon. Huda prometna nesreča v okolici Ljubljane, udeležena osebno vozilo in avtobus. Po poročanju prič gre za huje poškodovanega otroka, ki je še vedno v vozilu. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica paničnih ljudi. Dve leti star otrok je negibno ležal spredaj pod armaturno ploščo. K sreči je dihal. Utrpel je hudo poškodbo glave in prsnega koša. Oče je sedel na voznikovem sedežu, nepoškodovan, vidno alkoholiziran in žaljiv do ekipe in ljudi, ki so hoteli pomagati. Ni zmogel sam iz avtomobila. Deček je na srečo preživel. Če bi bil pripet v otroškem sedežu, bi jo verjetno odnesel brez poškodb. Očetu je test alkoholiziranosti pokazal 2,6 promila. To je samo ena od številnih z alkoholom povezanih zgodb, ki so me tako ali drugače zaznamovale. Ne samo mene. To niso samo številke statističnih poročil. Vsaka od teh zgodb ima za seboj ime in priimek, življenjsko zgodbo, družino in prijatelje.Ko se sprehodimo po statističnih podatkih prometnih nesreč v Sloveniji, nas zadene mračna resničnost: vozniki pod vplivom alkohola še vedno predstavljajo pomemben delež povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom. V letu 2023 so bili povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola odgovorni za 1507 prometnih nesreč, pri čemer je umrlo 21 udeležencev oz. 24 odstotkov več kot v letu 2022.Kaj to pove o nas kot družbi? Smo izgubili stik z realnostjo nevarnosti, ki jo alkohol prinaša, ali pa smo postali ujetniki neke poveličevane predstave o pogumnem Slovencu, ki »še vedno lahko pelje« po treh kozarcih vina?Ruska ruleta v tem kontekstu ni le prispodoba za neodgovorno vedenje za volanom, ampak zrcali tudi izkrivljeno miselnost, ki prevladuje med tistimi, ki podcenjujejo posledice. Gre za preizkus, kdo lahko spije več in še vedno ohrani iluzijo nadzora nad vozilom in svojim življenjem. Resnica pa je, da to ni tekmovanje, temveč izzivanje usode. Voznik, ki se odloči sesti za volan pod vplivom alkohola, se ne igra le s svojim življenjem, ampak tudi in največkrat z življenji drugih.Dejstvo pa ostaja – statistike ne lažejo. Odnos do alkohola in vožnje ni le stvar kaznovanja, ampak tudi spremembe miselnosti. To ni le vprašanje osebne odgovornosti, ampak vprašanje kolektivne kulture, ki postavlja življenje pred obred pijanosti.Od lanskega poletja je v vseh novih modelih avtomobilov, ki so naprodaj v Evropski uniji, obvezna serijska vgradnja vmesnika, ki omogoča lažjo namestitev alkoholne ključavnice. To seveda tudi jasno kaže, v katero smer gre razmišljanje Evropske komisije v prihodnosti. Alkoholna ključavnica ni nič drugega kot standarden alkotest. Pred zagonom vozila je treba pihniti v cevko, ki je povezana z analizatorjem prisotnosti alkohola v krvi. Možnost uvedbe teh je zajeta v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2023−2030.Na preizkusu so tudi kompleksnejši sistemi, ki prek kamere analizirajo voznikove gibe, odziv zenic in zrak v vozniški kabini.Kaj torej storiti? Potrebujemo več kot samo zakone in globe. Potrebujemo spremembo v vrednotah. Družbene norme, ki poveličujejo opitost, je treba nadomestiti s spoštovanjem treznosti, z odgovornostjo, ki ceni življenja bolj kot dokazovanje, kdo lahko več spije. Promocija varnih prevoznih alternativ – kot so taksi službe, javni prevoz ali dogovorjeni trezni vozniki – mora postati samoumevna. Ne morem mimo akcije Čista nula − čista vest, ki jo organizira Zavod varna pot, ki se že leta trudi z ozaveščanjem o večji varnosti v cestnem prometu in s spodbujanjem k tej. Stiske ljudi, reševalcev in naključnih mimoidočih, ki so priče prometnih nesreč, v katerih so bili ljudje huje poškodovani ali so umrli, so neopisljive. Ko vidiš mlado mamico na sprednjem sedežu, pri čemer so poškodbe nezdružljive z življenjem, otroka, ki ga je zaradi malomarnosti staršev, ker ga v otroškem sedežu niso pripeli, vrglo iz vozila. Gre dejansko za uboj na najbolj banalen možen način. Paradoksen primer, ko se povzročiteljem v očeh vidi, da bi radi prevrteli čas nazaj, popravili nepopravljivo. Žal ne gre. Nekateri se s kruto realnostjo srečajo šele naslednji dan, ker so bili v času nesreče tako opiti, da se dogodka ne spomnijo. Odločitev je vaša. Jaz raje izberem življenje.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Vsakodnevno življenje je večinoma znosno, toda potem pride tisti en dan v tednu, ko si moram oprati lase. Takoj moram razjasniti, da je umivanje las zame čustveno in eksistencialno do obisti stresna stvar, ker je povezana z zelo globokim strahom pred nedeljami zvečer. Nedelje zvečer so resnično nekaj, s čimer se nočem spopadati, ko je ulica zunaj tako prazna in črna, ko so nohti pogriženi, ure pa hkrati minevajo prehitro in prepočasi. Ko pomislim na nedeljo zvečer, pomislim na umivanje las v veliki kopalni kadi, na zoprn zvok sušilnika za lase, v katerega so se mi vedno zapletali prameni las, na preoblačenje postelje ter pipravljanje oblek za naslednji dan, ki je vselej sledilo temu zoprnemu obredu. V nov teden sem vedno želela vstopiti čista. Tako čista, kot se le da.
Takrat sem bila še otrok, obremenjena večinoma s stvarmi, omejenimi na mojo otroško sobo - kam sem dala barvice, ali mi je sestra spet ukradla nogavice, ali je zmanjkalo bombonov, ali je mami jezna ali utrujena ali žalostna, ali mi je za posteljo padla najljubša zapestnica, ali je črna packa v kotu stropa smrtonosni pajek ali smrtonosna plesen.
V bistvu pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da je otroštvo brezskrben čas. To vsekakor, glede na stanje sveta, velja le za izbrance in celo kadar so relativne zunanje okoliščine normalne in mile in živimo na koncu sveta, kjer ne divja vojna, kjer je dovolj hrane v hladilniku in kjer lahko izbiramo, ali bomo šli v park ali na uro klavirja, odraščanje ni mala malica. Moje otroške nedeljske skrbi so bile majhne le na videz. Morda sem sovražila nedelje, ker me je od ponedeljkove hoje do stavbe, kamor sem hodila v šolo, znova ločeval le kratek spanec. Kot otrok sem imela epilepsijo, kar je pomenilo, da niti dežela sanj zame ni pomenila odrešitve pred nedeljsko anksiozo.
Lahko da bom imela v spanju epileptični napad. Ampak morda nedelje zvečer nisem marala tudi zato, ker naslednji dan nisem želela v šolo. Nisem želela nazaj tja, kjer sem se počutila kot E. T. vesoljček, kot čudakinja, tarča posmeha. Kar sem seveda velikokrat bila.
Kot otrok sem bila obsedena z E. T. vesoljčkom. Ob filmu sem točila krokodilje solze, imela sem E. T. vesoljček kolo, čelado, ščitnike, obesek za ključe, majico, knjigo, slikanico, plakat, plišasto živalico. Zakaj bi bil otrok tako obseden z nezemljanom, ki se na vsak način skuša vrniti domov? Vedno sem imela rada svoj dom. Zavetje svoje otroške sobe. Zdaj, kot odrasla, sem se nekoliko sprijaznila s prihodom nedelje zvečer. Včasih čutim težko tesnobo v želodcu, a se poleže, če grem na sprehod ali naredim nekaj dihalnih vaj pred ogledalom. V otroštvu pa sem resnično trepetala pred vsakim novim tednom, ko bom morala nazaj med ljudi, v resnično življenje, stran od doma, ven iz svojega kokona, stran od svojih sten, porisanih z mačkami in rožami in srčki, kjer je varno, kjer me nihče ne zbada, lovi po igrišču ali za menoj vpije grde besede in se ne zjokam na stranišču. Ne želim si nazaj v tiste ure, ko sem posedala ob oknu in opazovala kako zunaj pojenja jesensko modra svetloba in se ena za drugo prižigajo ulične luči.
Nekateri ljudje bi radi ohranili otroka v sebi. Jaz bi rada ohranila vesoljko v sebi. Pa ne, da si želim, da bi me bilo še kar naprej vedno strah zunanjega sveta. Ampak kako lepo bi bilo opazovati Zemljo od daleč, vse ljudi kot drobne pikice nekje v daljavi, daleč stran od vseh žalosti in obžalovanj. Nikoli ne bom izvedela. O tem razmišljam ob nedeljah zvečer.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija. -
Sprememba cen je za potrošnike ena najbolj spremljanih tem. Previsoka rast cen vpliva na nezadovoljstvo kupcev, saj rast dohodkov skoraj praviloma zaostaja za hitrostjo rasti cen oz. se dohodki uskladijo z zamikom. Prenizka rast cen pa je na drugi strani signal, da gospodarstvu ne gre dobro, ker ne more povišati cen, prav tako pa na davčne prilive in javne finance pozitivneje vpliva nekoliko višja inflacija kot pa prenizka ali pa celo znižanje cen. Posamezniki tudi raje primerjamo absolutne zneske kot pa relativne oziroma nam nominalna rast dohodkov pomeni več kot realna kupna moč, ki meri razliko med dohodki in spremembo cen.
Slovenija je sprejela evro že januarja 2007, prva izmed novih držav članic EU. Praviloma imajo države, ki sprejmejo evro, nižjo inflacijo, zato spremljamo tudi relativna gibanja cen v enotnem valutnem območju, ki ga sestavlja 20 držav članic območja evra. V Sloveniji oktobra nismo imeli ne inflacije ne deflacije, torej se cene niso spremenile: to je velika redkost. Od sprejema evra, ki ga imamo že skoraj 18 let, je bilo le pet mesecev, ko se cene na letni ravni niso spremenile; 33 mesecev so upadale, 82 odstotkov časa pa so naraščale. Pri spremljanju inflacije moramo imeti v mislih, da obstajata dve opredelitvi inflacije in 4 različna obdobja, v katerih spremljamo spremembo cen.
Pogled domačih porabnikov kaže sprememba cen življenjskih potrebščin, pogled spremembe cen v okviru državnih meja pa harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin. Med njima dolgoročno ni velikih razlik, vendar lahko v nekaterih mesecih vendarle nastanejo. Letna inflacija je v obeh primerih znašala 0 odstotkov. Če torej analiziramo našo kupno moč v okviru naše tipične košarice potrošnje, je sprememba cen življenjskih potrebščin primernejša metodologija. Ko pa primerjamo spremembo cen med državami, je harmoniziran indeks cen prava izbira.
Med štirimi različnimi obdobji, v katerih spremljamo spremembo cen, je najpogostejša inflacija na letni ravni, torej sprememba cen v tekočem mesecu glede na isti mesec lani. Druga je mesečna inflacija, ki kaže spremembo cen glede na prejšnji mesec. Ker se nekateri izdelki ali storitve v določenih mesecih bolj dražijo ali cenijo kot v preostalih, se mesečna inflacija pogosto zelo spreminja in spreminja tudi predznak. Tretji pogled je pogled na spremembo cen glede na začetek leta oz. december prejšnjega leta. Praviloma je rast cen ob koncu leta višja kot na začetku. Vseeno pa v prvem polletju cene po navadi naraščajo hitreje kot v drugem, ker jih trgovci in drugi ponudniki storitev pogosteje uskladijo v 1. polovici leta kot v drugi. V četrtem obdobju se inflacija v večmesečnem obdobju aktualnega leta primerja z inflacijo v istih mesecih v prejšnjem letu. To konkretno pomeni, da so bile oktobra letos cene za tipičnega porabnika morda res enake kot oktobra lani, vseeno pa so se v prvih 10 mesecih v povprečju povečale za 2 odstotka glede na deseti mesec v lanskem letu.
Kaj je najbolj prispevalo k odsotnosti oktobrske inflacije na letni ravni? Poenostavljeno bi lahko rekli, da predvsem nižje cene električne energije zaradi spremembe pri obračunavanju omrežnin pri gospodinjstvih in nižje cene naftnih derivatov. Cene blaga so se v letu dni znižale za 1,6 odstotka, cene storitev pa so še vedno hitro naraščale, in sicer za 3,2 odstotka. Ker tipični slovenski kupec za blago nameni dvakrat večji delež porabe kot za storitve, inflacije ni bilo. Naj kot zanimivost že dodam, da cene nepremičnin, ki že vrsto let močno naraščajo, niso vštete v inflacijo v Evropi, so pa na primer v ZDA. Razlog je, da je to investicija, ki ne pomeni tekoče porabe. Poleg tega ima vsak posameznik svojo lastno inflacijo in premožnejši ljudje več svoje tekoče porabe namenijo storitvam, manj pa blagu, dohodkovno šibkejši pa nasprotno. Tako bi celo lahko rekli, da so bile cene oktobra letos za dohodkovno šibkejše osebe nižje kot oktobra lani, za premožnejše pa so cene narasle.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Prepih je nova radijska kolumna na Valu 202. Soustvarjajo jo štirje pronicljivi in kritični opazovalke in opazovalci naše družbe:Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije,Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja,Primož Velikonja, reševalec iz Zdravstvenega doma Kočevje inJasna Podreka, sociologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Na sporedu vsak četrtek ob 14h.
