Folgen
-
Aleksandra Veble je ženska, ki zna uživati življenje. In ga je znala tudi, ko je bila mlajša. Pri devetnajstih je odletela iz Slovenije in se dolgo ni vrnila. Bila je dvakrat poročena, še danes ima veliko snubcev. Rada se spominja samo lepih stvari, o slabih ne razmišlja. Nazadnje je živela na Havajih, želi si, da bi se tja tudi vrnila. Ji bo uspelo? Pisateljica, avtorica mnogih romanov, polna modrosti in brez dlake na jeziku. Pogovarjali sva se tudi o seksu, kaj pa drugega. Zanimiva sogovornica.
-
Novinarka Katarina Keček, nekoč Stojanović, je v življenju dala skozi marsikaj: šest let je bila med izbrisanimi, umrl ji je nekaj mesecev star sinček, dobila in premagala je raka na prsih, po dvajsetih letih se je ločila, in končno spoznala, da mora na prvo mesto postaviti sebe in se imeti rada. Danes živi pomirjena sama s sabo, uživa v samskem življenju, druženju s prijatelji, ki so ji ostali – nekaj jih je pobegnilo med »strašno« boleznijo, še vedno je novinarka in bo to tudi ostala. Do konca. Pogumna, neustrašna, brez dlake na jeziku. To je Katarina Keček. In pogovor z njo je prav tak.
-
Fehlende Folgen?
-
Martina Švab ima vse: lepoto, energijo, smisel za humor, radoživost, delavnost. Lepo se je pogovarjati z njo. Napolni te z neko hvaležnostjo, zaveš se, koliko stvari imamo, če imamo zdravje, če imamo streho nad glavo, če imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi. Martina ne mara ljudi, ki jamrajo. Sploh, če jamrajo neupravičeno. Martina ne prenese, če se komu dogajajo krivice. Martina joka kot dež, če gleda prizore iz vojn. Martini največ pomeni družina, za svoja otroka bi naredila vse. Martina je fajn ženska. Ženska, ki zagotovo preveč dela. Ampak bo že sama prišla do tega spoznanja.
-
Podkaste Klemna Selakovića sem začela poslušat, ko nisem mogla zaspat. Pet minut po poslušanju njegovega globokega, lepega glasu, sem zaspala kot ubita. In to sem mu v prvem sporočilu tudi napisala. Mu je bilo všeč. Sva se zmenila za pogovor, za podkast. Vmes je izdajal knjigo in mi jo kar tako, na zaupanje, poslal po elektronski pošti, da sem jo lahko prebrala pred izidom. Mi je bila všeč, me je pomirjala tudi ta knjiga. Tako, da je Klemen kakor ena tabletka za pomirjanje. Priporočam tudi tale najin pogovor. Kaj sem si najbolj zapomnila iz pogovora? To, kako pomembni so odnosi. To, kako je Klemen načrtno zbral prijatelje, kako grejo skupaj v savno in se pogovarjajo, kako imajo brunche, kako imajo vikende samo zase. Mladi fantje, ki odložijo telefone in se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. To je bila do zdaj domena žensk. Klemen pa v takšen svet vabi tudi fante, ki naj ne bi smeli govoriti o čustvih, o težavah, ki ne bi smeli jokati. Klemen podira tabuje o vsem tem. In svoj podkast Aidea dela sebi v minus. On plačuje ljudi, da mu ga snemajo, objavijo na spletu. Zato, ker s pogovori s pametnimi ljudmi dobi veliko več od denarja. Dobi njihovo razmišljanje, njihove modre misli, z njimi bogati, razširja svoje obzorje. Klemen je pameten fant.
-
Rudi je najprej zelo prijazen človek. Sodelavec, ki si vedno vzame čas zate. Čeprav ga ima samo pet minut, ker potem teče na trening. Na treningu pa spet teče. Kilometre in kilometre. In plava. Zamahuje in zamahuje. Veliko zamahov. In kolesari. Čez hribe in doline. Rudi je namreč triatlonec. Preplaval, prekolesaril in pretekel je ironman. Najprej lani polovičnega v Poreču, potem pa letos kar celega v Italiji. Z njim so bili njegovi sodelavci in prijatelji, Aktualovci in Veseljaki, ki so ga ves čas tekme glasno podpirali in mu dajali zalet. Zdržal in premagal je samega sebe je tudi zaradi njih.
Rudi pravi, da je vse mogoče. Vse, kar si resno zadaš in disciplinirano izpolnjuješ. Pred tremi leti je imel 110 kilogramov, ni znal plavati, ni imel kolesa. Danes s ponosom nosi naziv »železni mož«. Kako je prišel do tega naziva, čemu vsemu se je moral na tej poti odpovedati, kakšni so njegovi načrti. O vsem tem sva govorila slabo urico v podkastu Vonj po Sivki. In se zraven veliko smejala.
-
O seksu, erotiki, o humorju, o estetiki, o pornografiji, o dobrih knjigah, o pisanju knjige, o tipkanju z dvema prstoma, o disciplini, o dobrih filmih. O tem, kakšen oče je svojim otrokom, kako je odraščal z njimi, o tem, da v njihovi družini ni polbratov in polsester, o tem, kakšen odnos imata z ženo Barbaro, kako kvalitetno in glasno se znata skregati in kako pomiriti. O mrzlem pivu, o Helginih vampih, o Luki Dončiću. O potovanjih v Branetovem kombiju. O pomembnih stvareh. O radovednosti. O hujšanju.
-
Maja je pisateljica, menedžerka, blogerka, organizatorka prireditev, stand-up komičarka. Rada ima projekte. Na njenih rojstnih dnevih dobite v roke svinčnik in papir in morate razmišljati, pisati, delati. Na začetku so vsi začudeni, na koncu navdušeni. S partnerjem Andrejem Težakom Teškyjem sta med glavnimi organizatorji festivala OverJam More Than Reggae Festival v Tolminu, ki je čudovita izkušnja. Njene knjige govorijo o odnosih med moškim in žensko in o tem, kako jih izboljšati. Maja je pri enaindvajsetih letih bankrotirala, a se je pobrala in uspešno živi naprej. Hoče uživati v življenju, hoče se imeti F.A.Y.N., kar je tudi njena blagovna znamka, ime njenih podkastov, naslov njene druge knjige in njena življenjska filozofija: treba je uživati v hrani, pijači, glasbi, delu, treba je uživati v življenju!
-
Davor Radolfi je tako nežen kot so nežne njegove pesmi. Občutljiv človek. Topel človek. Človek, ki ima rad Slovenijo in Slovence, med njimi ima ogromno pravih prijateljev, pravi, da smo si Slovenci in Dalmatinci podobni. Človek, ki svojo ženo Jasno rad objame in poljubi in ji reče, da jo ima rad. Človek, ki ima rad svoji hčeri in obožuje svoja vnuka. Človek, ki je celo svojemu psu Njoku napisal pesem, pesem s pasjega stališča, kako gleda na družino, v katero je prišel. Davor je z leti prišel k pameti in namesto sto in več koncertov na leto priredi samo še 30, 40, za njegovo dušo je to čisto dovolj, pravi. Spoznal je, da denar ni vse. Da je v življenju najbolj pomembna družina in prijatelji. »Treba je živeti! Zdaj!«, pravi, čeprav zelo rad tudi kaj počne okrog svoje hiše, na primer kosi travo. Ampak pri tem uživa. »Kot bi bil Slovenec, ne pa Dalmatinec!«, se smeje.
-
S Sendi sva »udarili« tak prijeten, ženski pogovor. O vsem mogočem. Je mamica treh otrok, 16 letne Ane, 15 letne Nine in 12 letnega Matije. In to ni kar tako. A se nič ne pritožuje, dovoli jim svobodo, zaupa jim, nikoli je še niso razočarali. Sendi je bila dance zvezda devetdesetih, njen hit Nemirna kri nam še vedno odmeva v ušesih. Sandra je tudi učiteljica petja, pa tudi prepevanja ni povsem opustila, je članica skupine Pepel in kri. Naš radijec Dean Windisch aka Dean on the Mike jo je seveda povabil na mega prireditev DeeJay Time Back in Time, kjer je razvnela publiko. Midve sva govorili pred stožiškim velikim dogodkom, bala se je, da ne bo zmogla iste koreografije kot pred leti. A stožiška publika ji je jedla z roke, kot se temu pravi. Pa koreografija gor ali dol.
-
Z Nušo sva udarili en tak ženski pogovor. O tem, kako je kar malo pozno začela paziti na svoje glasilke, na svoje telo, kako je zdaj pozorna, kakšno hrano uživa, da dovolj spi in tako naprej. Naučila se je, da je pomembna tudi ona, ne samo drugi, da je pomembna tudi skrb zase, ne samo za druge. Življenje jo je izučilo. Čisto iskreno govori o tem, kako je Frenku predlagala poroko. In kako s Frenkom rasteta skupaj. Kako je vesela in hkrati zaskrbljena, ker se z glasbo ukvarja tudi sin Matevž. Čisto iskreno pove, da je kakšen dan depresivna. In da je ugotovila, da so odnosi pomembni. Odnosi z vsemi. In čisto na koncu pove, da je glasba v njej in da jo pomlajuje.
-
Kako je mogoče, da Dean Windisch, aka Dean on the Mike, že toliko let vodi in ureja radio Salomon, z Anito Gošte vodi petkovo Aktualovo galamo, dela v založbi Menart, je očka dveh otrok, zgleden soprog, uživa v pametni vožnji z motorjem, rad ima hitre avtomobile … koliko energije ima, se je pokazalo na prireditvi DeeJay Time Back in Time, ko je norel, poskakoval, napovedoval goste iz tujine in domovine, in držal pokonci in v vzhičenosti tudi sedem tisoč glavo množico, ki mu je navdušeno sledila. Tega ne zmore vsak. To je bilo obujanje spominov, ples in zabava do jutranjih ur. No, midva z Deanom sva imela malce bolj resen pogovor. Tudi o tem, kako se spreminja tehnologija, kam gre radio, v kakšne spremembe gre njegov radio Salomon. Pa o tem, kako rad ima hrano, pa se ji mora odrekati. Očitno ima včasih tudi čisto človeške težave.
-
Preden je Samo srečal Renate, je bil zelo drugačen človek, pričajo očividci. Bolj trd in neizprosen. Renate ga mehča, Renate »me korak za korakom uči pravega življenjskega tempa«, napiše Samo v knjigi Soncu naproti, ki jo je posvetil prav njej, svoji ženi, s katero sta prehodila najbolj samotni del Krete. Ker nista upoštevala nasveta izkušenega prijatelja, ki je tam že bil, sta bila v resni nevarnosti. Mnogi so na tej poti omagali, sploh v poletnem času. Renate pravi: »Vedno hodiva drugače kot drugi, tokrat proti vzhodu, ves čas s soncem v obraz.« In tudi v življenju počneta vse drugače kot drugi. Pogovarjali smo se tudi o njuni družini, njunih otrocih, o tem, kako morata razčistiti vse stvari, preden gresta spat, o tem, kako delata skupaj … ja, pogovarjali smo se o zelo zanimivih, življenjskih stvareh. Zelo priporočam. Posebna človeka, posebna zakonca. Fajn, oba.
-
Žan je zelo odprt in iskren, vprašaš ga lahko vse. O sebi si upa povedat tudi vse slabe stvari. Najbolj pomembno v življenju se mu zdi ravnovesje, saj je pred sedmimi leti zaradi preveč dela izgorel. Takrat je začel meditirati in se poglabljati vase. Danes je samozavesten, pomirjen sam s sabo, verjame vase. To samozavest cenijo tudi ženske, pravi. Okrog sebe ima končno prave ljudi. Drži se obljub, ki jih da samemu sebi. Veliko da na modo in videz, vedno je urejen, pazi na prehrano. In takšna bo morala biti tudi njegova ženska. Pa samozavestna in z željo po rasti. Zanimiv človek, tale Žan. 50 minut fajn pogovora je pred vami. (Pssst: izvedeli boste tudi, kako je po fitnesu peljal lepa dekleta v ….)
-
Svetovni popotnik. V 25 letih, odkar potuje, je obredel mnogo držav in mnogo celin. Z motorjem, z letali, avtobusi, kombiji … o teh potovanjih je napisal deset knjig. Potoval je sam, z ženo Romano, pa tudi s kakšno mladenko na zadnjem sedežu motorja. In takoj na začetku pogovora sva razjasnila, kaj je počel s temi dekleti. Mnogi ga obtožujejo, da je »kurbir«, a Zvone trdi, da je nedolžen kot jagnje. In še bo potoval. Z ženo, s skupinami, in z dekleti. Zvone se ne da. Svet je preveč lep, da bi ždel doma. O zgodah in nezgodah na potovanjih in o zanimivem otroštvu je napisal knjigo Kilometri življenja. Morda vas ob branju prime, da greste v svet tudi vi.
-
Z Zvezdano se poznava dolgo vrsto let, lahko rečem, da sva prijateljici. Ko se srečava, se objameva in imava kar solzne oči. Tudi med pogovorom sva jih imeli. Začela sem kar »in medias res«, v bistvo stvari. Izjavila je, da se je z vsemi oddajami, ki jih je imela na televiziji, in imela jih je preko sto, in ob pisanju knjige, otresla strahu pred samoto. Zvezdana se mi nasploh zdi pogumna ženska. Kaj vse je naredila, vprašala, pokazala pred kamero. Velikokrat tudi solze. Kdo od vas si upa pokazati čustva, jokati pred kamero, kdo? Rada bi ga videla. Zvezdana si upa. Zvezdana si upa vprašati, kar »žuli« njo. Kar zanima njo. Ni novinarka, ni profesionalna izpraševalka, a je iskrena, sočutna, radovedna. Iz ljudi spravi tisto, česar ne bi povedali nikomur drugemu. Njej povedo. Ker jih sprejema takšne, kot so.
Zvezdana podira tabuje. Odpira prepovedane teme. Zato upam, da bo njena oddaja kmalu nazaj. Do takrat pa »predelajte« njeno knjigo. In poslušajte tale podkast.
-
Bil je neverjetno iskren pogovor. Tudi o tem, kako je užival droge in alkohol. Hude droge, samo igel se je bal. Kako je zaslužil na tone denarja, a ga je tudi zapravil. Kako je bil en dan v Londonu, naslednji dan v Parizu. Kako je menjaval ženske ...Danes živi na kmetiji, ven iz Zagreba, in uživa svoj mir. Obira sadje, kosi travo. To ga pomirja. Druge vrste mir je našel v veri. Vsak dan gre k maši, vsak dan moli. Vero je sprejel, ker je verna tudi njegova žena, hvaležen ji je zato, ker je ob njej našel tudi zvestobo in pripadnost.Glasba? Še vedno osmišlja njegovo življenje.
Poučen pogovor.
Mladi, ne igrajte se z drogo!
-
Rok ni imel lahkega otroštva, dostikrat je bil tepen. Zato je do svojih otrok morda preveč popustljiv, razmišlja. A po drugi strani ima z njimi dober, prijateljski odnos, to pa je tudi veliko vredno. Prijazen in spoštljiv je tudi do svoje Alise, ki ji rad pripravlja presenečenja, ki jo spravijo v jok. Pa tudi Rok se ne sramuje solz, ki ga oblijejo ob kakšnem dobrem filmu. Zakaj tudi fantje ne bi jokali? Pogovarjala sva se tudi o njegovem hotelu na Madagaskarju, pa o tem, kako tam živijo. Pa o tem, da on tam ne bi mogel živeti, ker je preveč rad doma. V hiši, kjer je sam položil ploščice in jo oblekel s fasado. V hiši, kjer popravlja in lošči in gladi svoje starodobnike. V hiši, kjer sam kosi travo. V hiši, kjer se počuti dobro.
-
Imela sva samo deset minut. Mudilo se mu je naprej. Pa je tako simpatičen sogovornik. Odprt. Iskren. Pove ti vse. Kako je na sestrino željo, no, skoraj ukaz, zaplesal striptiz za njeno prijateljico, bodočo nevesto. Kako je na MTV-ju videl Michaela Jacksona in je vedel, da želi to tudi on. Da ima rad tatuje, da mu za nobenega ni žal, enega od njih je posvetil filmu Titanic, ki je eden njegovih najljubših. Še danes. Da ima dve restavraciji na Komiži, da rad kuha tudi sam. Da se rad zbuja zgodaj zjutraj.
In kaj sem še izvedela o njem od njegove menedžerke Eme? Da nikoli ne opravlja. Da združuje ljudi, ki se zdijo nezdružljivi. Da ima rad morje. Da se rad potaplja na dah. Da je treniral plavanje in skoke v vodo. Da je zelo navezan na mamo, babico in sestro. Da je filmofil. Da zadnje čase rad bere, nekoč pa ni maral. Da je bil v srednji šoli panker, z raznobarvnimi lasmi. Da rad meditira. Da se je naučil, da je sam sebi najbolj pomemben. Da ima dolgoletne prijatelje. Da bi se rad povzpel na Mount Everest. Da je dosleden, da se drži dogovorov. Da ga imajo ljudje radi, ker ima karizmo, »kar lepijo se nanj«, pravi Ema.
O vsem tem se bova pogovarjala v naslednjem podkastu Vonj po Sivki. Ki bo zagotovo prišel.
-
Pri mojih letih in mojih izkušnjah s sogovorniki sem mislila, da pogovori s športniki ne morejo trajat prav dolgo. Pa sem se zmotila. Z Žigo Pancetom, kapetanom hokejskega kluba SŽ Olimpija, se da pogovarjat. O vsem. O športu, ki mu daje kruh, o ženi, ki mu pomeni ogromno, o otrocih, ki ju ima neskončno rad in se sekira, ko zamudi prvi šolski dan, o življenju izven športa, o odnosih ... Žiga je prijazen, moder, fajn sogovornik. Skoraj uro sva se pogovarjala in lahko bi se še. In Žiga je dobil novo navijačico!! Dajmo, Olimpija!!
HK SŽ Olimpija je skupaj z radiem Aktual in Ekipo SN celoten izkupiček hokejske tekme proti Vorlarlbergu namenil zdravljenju triletnega Urbana. Dajmo, Olimpija!
- Mehr anzeigen
